Šipek
Socialne zvrsti slovenskega jezika in okoliščine rabe
Knjižna zvrst Knjižna zvrst jezika(=knjižni jezik) je ena sama. Knjižni jezik je skupen za vse Slovence. Delimo ga nad ve različici: zborni in knjižni pogovorni jezik.
Zborna podzvrst Zborni jezik je natančno predpisana, strožja različica knjižnega jezika. Predvsem ga pišemo oziromaberemo, govorimo pa le takrat, kadar nastopamo v javnosti, torej pred večjo skupino lju di. Besede in pravila zbornega jezika so zapisana v jezikovnih priporočnikih, učimo pa se jih tud iv šoli.
Knjižno pogovorna podzvrst
Knjižno pogovorni jezik je nekoliko sproščena oblika knjižnega jezika. Dovoljuje izpuščanje nenaglašenega končnega i,... Knjižni jezik SAMO GOVORIMO, in sicer predvsem v nepripravljenih pogovorih z ljudmi iz drugih delov Slovenije.
Neknjižna zvrst Načeloma te zvrsti ne pišemo, govorimo pa jo le v pogovorih in to le na posameznih delih slovenskega ozemlja oz. v posameznih interesnih skupinah. Neknjižne zvrsti so prostorsko ali interesno omejene, zato jih delimo na PROSTORSKE in INTERESNE zvrsti.
Pokrajinsko pogovorna podzvrst Govorijo na večji zemljepisnih enotah. Pokrajinskih pogovornih jezikov je več vendar precej manj kot narečij, saj jih govorijo v več prostorskih enotah Slovenije. Vsak neknjižni pogovorni jezik se od knjižnega pogovornega jezika loči v večjem številu narečnih prvin, zlasti glasovnih in besednih; je torej pokrajinsko obarvan, zato po govoru prepoznamo npr. Korošca ali Primorca. Neknjižni pogovorni jezik ni primeren za javno govorno nastopanje, uporablja se le v vsakdanjih pogovorih ljudi iz iste pokrajine (tudi po mestih!).
Narečje Narečja govorijo z manjših zemljepisnih enotah. Narečij je na celotnem slovenskem ozemlju okrog 50, zato je slovenščina eden od narečno najbolj razčlenjenih slovanskih jezikov. Narečja med seboj ločimo v nekaterih glasovih inmestu naglasa, v besedah in njihovi obliki. Na podlagi podrobnosti jih strokovnjaki povezujejo v sedem narečnih skupin: koroška, primorska, rovtarska, gorenjska, dolenjska, Štajerska, panonska. Narečij ne uporablja le kmečko prebivalstvo, temveč tudi vsi govorci, tudi izobraženci. narečju predvsem govorimo, le redko pišemo.
Žargon Žargon je jezik ljudi istega poklica, dela ali konjička. Poznamo žargon avtomehanikov,
zdravnikov, šivilj, nogometašev, ribičev,... študentov in dijakov.Žargonski izrazi so nekakšni neur adni strokovni izrazi posamezne stroke in so človeku druge stroke težko razumljivi.
Sleng Sleng je jezik iste starosti/ generacije. Znan je predvsem mladostniški sleng; današnji je poln neslovenskih besed prevzetih iz tujih jezikov (angleščine), čustveno zaznamovanih besede in slovenskih besed z novim pomenom. Mladostniško sleng se nenehno spreminja, saj želi mladina svoje burno doživljanje sporočati na nov in nenavaden način, zato namesto domačih besed uporablja prevzete (npr. mačka=dekle, finta=zvijača, keš=denar, gužva= gneča,.... ful, mega, zakon,....) Tudi sleng je delno pokrajinsko obarvan.
Okoliščine sporočanja Okoliščine sporočanja so odvisne od sporočevalca in naslovnica (podrejeni, nadrejeni). Okoliščine sooblikujeta tudi kraj in čas sporočanja.
Enosmerno oz. dvosmerno sporazumevanje Enosmerno sporazumevanje: Vlogi sporočevalca in prejemnika se ne zamenjata. Sporočevalec tvori enogovorno besedilo , prejemnik ga prejema, ne da bi se naj besedno odzval. Dvosmerno sporazumevanje: Vlogi sporočevalca in prejemnika se zamenjata. Sporočevalec naslovnika pozove k odzivu ali pa se naslovnik sam odziva. Sogovorca tvorita dvogovorno besedilo.
Vidne prvine govora
Sklanjanje besede otroci