Saj sem na tem forumu že pisala o svojih izkušnjah glede zaposlovanja v šolstvu. Odgovor na naslov: DA, to so samo sanje in pobožne želje.
Pa še moja zgodba od A-Ž.
Bila sem pridna študentka. Ker nisem imela podpore staršev (ne finančne in ne druge), mi je v času študija zelo pomagal takraten fant h kateremu sem se odselila od doma. Seveda sem ves čas študija delala, da sem zaslužila za prevoz na faks, prakso, za kopije skript, za kakšne knjige, ki smo jih morali kupit, za prehrano in vse ostalo kar paše k normalnemu življenju. Na faks sem hodila le na vaje, ker sem morala delati za preživetje. Diplomirala sem preden mi je potekel prvi absolventski staž, pri 23-ih, ker sem vedela, da si moram zaslužiti kruh. Prošnje sem začela na veliko in debelo pisati preden sem diplomirala. Takrat je bilo v šolstvu precej drugače kot je danes, akljub temu se je že dalo dobro čutiti v katero smer bo šlo vse skupaj, saj so ravnatelji že zaposlovali svoje bližnje in samo po vezah, razpisi malo so bili, malo ne, itd. Pa mi je nekako uspelo priti do prve službe. To pa samo zato, ker sem kot neizkušena iskalka ponorela, ko sem dobila odgovor z ene šole, da so zaposlili bolj primernega kandidata, ki izpolnjuje pogoje. Enako za dva njihova razpisa. Zakaj me je to pogrelo? Hm, ker sem vedela koga so zaposlili: bili sta moji sošolki, ki niti na faksu še nista končali z vsemi izpiti, kaj šele z diplomo, poleg tega pa je prva stanovala 25 km dlje kot jaz, druga pa 80 km dlje kot jaz. In onidve sta bili primernejši?! No, pa sem zavrtela telefon in jih napela ravnateljici, češ, kaj se gre in kaj to pomeni. Sicer se je trudila pojasniti, a nisem padla na to, pa je imela občutek krivde in mi je zrihtala službo na drugi bližnji šoli. HA! Pa smo tam! Tam sem bila pol leta, čeprav bi lahko bila dlje. Namreč z uvedbo devetletke me je v svojo mrežo spravil ravnatelj domače šole, ki me je povabil na sestanek pred novim šol. letom in mi obljubil zaposlitev NDČ, če dam na šoli, kjer še imam pogodbo, odpoved. Malo sem oklevala, saj je to bila moja prva zaposlitev, a na koncu to vseeno storila in potem osebno prinesla ravnatelju prošnjo za zaposlitev preden je razpis potekel. In? No, od tega ravantelja še danes nisem dobila odgovora in takrat sem ostala brez službe. Zelo na hitro sem si morala najti drugo zaposlitev. Hvala bogu mi je uspelo. Vse lepo in prav, le ravnateljica je bila zloben zmaj in vsak dan na poti domov sem jokala, v službo pa hodila z ogromnim cmokom v grlu. Sem se zato tako trudila študirati? NE! Ob delu sem iskala novo zaposlitev in jo zopet našla. Pristala sem v luštnem kolektivu, na šoli, kjer sem se fenomenalno počutila. 2,5 let so mi podaljševali pogodbo, čeprav nisem nadomeščala. V tistem času sem se odločila za otroka, saj sem si ga zelo želela in sem si mislila, da pač ne bom čakala na NDČ, ker potem se zna zgodit, da otrok ne bom imela. Kar se tega tiče, sem se odločila prav, vendar pa mi je kljub obljubi, da se po porodniški lahko vrnem na šolo, ravnateljica za hrbtom kazala figo. Torej, tja več nisem imela vstopa. Še leta kasneje sem jokala za to šolo, ker mi je tam res bilo lepo. Po porodniški sem si našla delo (flikarija) zelooo daleč, ker pač bližje ni šlo. Vožnja eno uro v eno smer, če je bilo vse OK, doma pa leto dni star otrok. Tam se nisem dobro počutila in sem iskala dalje. Našla sem si delo 3 km bližje kot prejšnje, spet DČ. V tisti šoli so mobbing nad mladimi zganjale starejše učiteljice, ki so na konferenci zahtevale, da se jim priklonimo, ko jih srečamo. Ravnatelj pa tiho in kimal. Tisto jesen sem se zaradi lažje zaposlitve vpisala na fakulteto za dodatno izobrazbo. Po počitnicah sem si iskala novo zaposlitev, medtem pa sem si zaželela še enega otroka in zanosila. Vseeno mi je z zamolčanjem nosečnosti uspelo dobiti službo drugje, pravzaprav na šoli v mojem kraju (vmes sem se preselila), a zopet flikarija. Zaradi živčne vojne z mojo mamo in zaradi stresa pri takem zaposlovanju sem otroka rodila natanko z nastopom 6. meseca nosečnosti, torej 3 mesece prehitro. Prve posledice stresnega sistema (hvala bogu je danes vse OK s hčerko). Po porodniški se mi je do konca šol. leta uspelo zaposliti v vrtcu, ker nihče ni izpolnjeval pogojev. Marička pomagaj, kako raztreščen kolektiv, delo v vrtcu, predvsem pa egoistično in k trpinčenju naravnano vodstvo! Od tam sem se uspela preselit na šolo, kjer je bila nočna mora. Ravnateljica je imela na glavi ne vem koliko tožb, vsakih nekaj tednom inšpekcija, učiteljice na antidepresivih, nekatere so že bile tako daleč, da so začele zbolevat za rakom zaradi psihičnih pritiskov in odpovedi imunskega sistema, prijavljena je bila na policijo... Tam se je izvajal mobbing nad nekaterimi učitelji čisto javno, vpričo vseh, na konferencah, na hodnikih, tam učenci med odmori niso smeli na WC (razen glavnega odmora, ko je bila malica), bog ne daj, da je kdo iz razreda stopil med uro. Tam smo morali v PB imeti urne priprave (ne dnevne ali tedenske) s potekom dela v vsaki uri, tam smo morali delali SAMO frontalno... Na konferenci je poudarila, da ona nima otrok, ker jih noče in si jih ne želi in pojma nima kaj bi počela z njimi, če bi jih imela. No, hvala bogu sem preživela, a z grenkimi spomini, z veliko neprespanimi in prejokanimi dnevi in nočmi, ko sem si samo tiho želela, da bi avion s katerim je šla ta ravnateljica na dopust, strmoglavil. Pogodbo sem sicer imela do novembra v novem šol. letu, a je imela ona s to na porodniški dogovorjeno, da bo porodniško poleti prekinila, da me lahko spravi iz šole. In to je tudi naredila in tako sem predčasno ostala brez službe. Z novim šol. letom sem dobila službo na odlični šoli in kljub nekakšni obljubi, da bomo (nekaj nas je bilo DČ in so kader potrebovali in ga še danes!) ostali na šoli, ker nas potrebujejo, smo potegnili kratko. Na hitro je bilo treba najti nekaj drugega in spet sem bila uspešna. 31. 8. tisto leto sem šla na razgovor in dobila delo. Tisto leto so se na tisti šoli upokojile 3 učiteljice na razredni stopnji, 2 pa sva bila zaposlena za DČ. Kljub upokojitvam sva ostala brez službe in kljub temu, da je potem še ena učitlejica šla na porodniško, niso vzeli nikogar. Po vsej sreči in naveličanosti menjanja šol, krajev, kolektivov, pisanja prošenj, stresa med vsakim dopustom (ki zato ni bil dopust!) ali bom preživela družino ali ne, sem tokrat ostala na cesti. Kljub temu je bilo treba plačati stroške za vrtec, najemnino, položnice, malico sinu v šoli, kupiti šolske potrebščine. Ker sem imela čas, sem se odločila nadaljevati študij, ker sem ga takrat obesila na klin zaradi velikih zdravstvenih težav. Ugotovitve tistega časa so bile šokantne: kot brezposelna sem imela obveznosti zaposlenih in nobenih privilegijev (razen nadomestila ZRSZ) brezposelnega. Vrtec je zahteval enako vsoto, subvencije za sinovo malico nisem mogla dobiti, najem stanovanja se ni znižal, študij je bilo tokrat treba plačat 100%, prej mi ga je sofinanciralo MŠŠ, otroški dodatek je ostal minimalen. Bilo je že na tem, da svojemu življenju naredim konec, kajti vse skupaj je bilo zame prehudo. Že prej od svojega življenja nisem imela nič, takrat pa se mi je vse skupaj podrlo tako daleč, da nisem videla prihodnosti za eno uro naprej. Odločila sem se, da bo za družino in zame tako najležje, državo bom pa kvečjemu osrečila, saj se bo znebila stroškov z menoj. No, kljub poskusu mi ni uspelo (splet okoliščin). Tast mi je usepl zriihtat prostovoljno delo v domačem kraju. Kot animator otrok sem bila, taščina kolegica mi je našla še eno podobno reč, tako da sem na dveh koncih nekaj sicer počela in vsaj malo pozabila na svojo stisko in stisko družine. Po nekem času mi je uspelo dobiti delo. Trenutno ga še imam, vmes sem še zamenjala šolo in me služba čaka še za naslednje šol. leto. Po 12. letih delovne dobe imam letos PRVIČ brezskrben dopust, ker vem, da me septembra nekje čaka služba. Po 12 letih imata moja otroka brez norije, stresa in živčne mame končno doma MAMO. Je to pošteno? Pa sem v svoji karieri zaradi zadovoljstva staršev, delodajalcev in otrok pridobila goro pozitivnih, odličnih referenc z njihove strani. Imam ogromno izkušenj, sem zelo prilagodljiva (kako ne bi bila, po zaposlitvi na toliko šolah in delovnih mestih). Poskusila sem že vse, kar profesor RP lahko počne v OŠ, razen izbirnega predmeta še nisem učila. Bila sem razrednik, bila sem OPB, bila sem učiteljica ANG, knjižničarka, računalničarka, JV, učila sem glasbo, delala sem kot vzgojiteljica, kot pomočnica vzgojiteljice, kot druga strokovne delavka v 1. razredu, organizirala sem prireditve, sodelovala na bazarih, delala sem kot vaditelj plavanja, vodila sem interesne dejavnosti in še kaj se najde. In ko vse to pošiljam okrog na papirju, se mi zdi strašno neumno, da ravantelji zaposlujejo po vezah, pa niti ne vedo ali bo tisti dober, ali ima smisel, ima izkušnje, ali bodo starši zadovoljni, ali bo hodil v službo krast čas in pobirat plačo, se bo nad otroki izkašljeval, bo sploh delal... Ni ga čez klintelizem in nepotizem! Pomembno je, da se zaposli nekoga od sorodstva, sosedov ali prijateljev, pa četudi ta pojma nima kaj počne. Halo??? Odkar imam otroka v šoli, kmalu bo v šolo vstopila še hči, me glede prihodnosti v šolstvu bolj kot zase skrbi za to kaj bosta moja otroka imela od vsega tega izpbraževanja. naj ju sploh mirno zaupam sistemu, ravnateljici, ki zaposluje samo "svoje" in učiteljem, ki hodijo samo po plačo? In... zakaj nisem na njihovem mestu jaz?
Tale post je dolg, a verjamem, da se je marsikdo našel v njem. Prihodnosti zaposlovanja v šolstvu NI in ne bo dokler bo v sistemu novo ime, ki pa ne bo pomenilo nobene novosti. V Italiji imajo posavljeno nacionalno zaposlovalno lestvico, kar onemogoča zaposlovanje po vezah. Zakaj tega ni pri nas? Saj vemo, kajne?