Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?


Prispevki
75
Ocene
56
#1
Pozdravljeni, obiskovalci foruma!

Šolsko leto se počasi izteka, še malo, pa se bo začel nov lov na zaposlitve v šolstvu. Glede na izkušnje iz preteklih let in šolsko politiko, se nam ne obeta nič kaj novega. Ne bom se spuščala v podrobnosti v zvezi z razpisi, razgovori in podobnim sranjem, ker je bilo o tem že toliko povedanega. Spremenilo se ni nič.

Zadnje čase se ukvarjam z vprašanji okrog iskanja zaposlitve v šolstvu. Želim si delati. Ponoči, ko vsi spijo, premišljujem o službi. Na jok mi gre, če se spomnim obdobja pripravništva, ko sem se počutila sprejeto, izpolnjeno in koristno. Družbeno koristno.

Bom še kdaj lahko opravljala delo, za katerega sem se izšolala? Delala z učenci, dijaki? Delala to, kar res obvladam?

Močno se trudim ostati pozitivna. Nočem biti zagrenjena. Nočem biti žrtev, nočem igrati vloge žrtve tega gnilega sistema.

Verjamem, da vas je mnogo, ki doživljate podobno. Vsem skupaj želim veliko iznajdljivosti in osebne moči.


Cufek
 
Prispevki
1
#2
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Spoštovani Cufek,

popolnoma te razumem, ker sem tudi sama v istem lončku. Sploh ne vem, kam še naj pristavim svoj piskrček, saj nimam ne vez in ne poznanstev, sicer pa je nasploh vsepovsod polno. Pripravništvo je hitro minilo, sedaj pa pozdravljena realnost in borba za obstanek.
Sprašujem se, kaj mi pomeni diploma, kaj mi pomeni vsa tista pridnost in visoko visoko povprečje na fakulteti, vsi izpiti položeni v prvo, strokovni izpit v najkrajšem možnem času in študij nasploh končan v svetlobni hitrosti. Naivnost, da bo kdaj kdo to cenil, se očitno pojavlja še po dvajsetem letu. Nasploh sem zelo pozitivna, ena zadnjih, ki bi vrgla puško v koruzo in bi šla ob potrebi tudi skozi zid. Vedno sem rekla, znašla sem se in se tudi v prihodnje bom.

In ključno vprašanje. Kaj nam učiteljem preostane? Bomo kdaj zaposleni? Bomo kdaj lahko pokazali svoje sposobnosti.

Na mladih svet stoji.

Pogumno naprej!

LP
 
Prispevki
1
#3
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Pozdravljena,
sama sem si pri 33 letih (sem kar hitro diplomirala (pri 26)), pridobila do sedaj 3 leta delovne dobe - imela sem srečo, da sem delala v šolstvu. Vsepovsod sem se izkazala, a ob vrnitvi delavk z bolniške ali porodniške ... sem ostala brez dela. Trenutno delam, a ne vem, kaj me čaka novo šolsko leto, če sploh bom kje zaposlena ... Delala sem tudi prek podjemnih, avtorskih pogodb.

Moram priznati, da me jezi, da je v šolstvu takšna politika zaposlovanja. Z grozo pomislim na vse prošnje, ki jih bom verjetno kmalu pisala, a jih ne bo nihče niti preletel. Prav bi bilo, da bi obstajala neka služba, ki bi učitelje razporejala na delovna mesta in da o tem ne bi odločali ravnatelji. Vem, da sem kljub pridnosti imela do zdaj veliko srečo. A zaradi tega ne mislim biti zadnja mula na svetu. No, kar me še bolj jezi so starejši učitelji in vodstvo, ki jih podpira in vse nalaga mlajšim učiteljem, ki večino časa delamo cele dneve in noči, potem pa poslušamo množico, kako je učiteljem lepo. Delo je zelo neenakomerno razporejeno, vse potisnejo mladim in na vsaki šoli se moraš vedno znova dokazati. To je zgodba marsikaterega mladega učitelja, ki ga poznam.

Kar odmeri vse skupaj je, da lahko grem v razred in učim, za kar sem se šolala. Takrat odmislim vse ostalo, ker me delo izpolnjuje.

Zato me jezi, da je doma toliko dobrih učiteljev, ki so pripravljeni delati, delati tudi malo več, kot je določeno, delati z veseljem in entuziazmom, delati kvalitetno in mladim veliko dati. Takšne delavce bi si morali želeti, ne pa da se v šolstvu včasih podpira lenoba in nedelo in ni čudno, da naše delo pridobiva takšen ugled kot ga ima. Marsikaj bi se moralo spremeniti ...

Zagotovo pa ne smemo obupati, moramo vztrajati, mogoče predstaviti več podobnih zgodb, da se bo kdo pri vrhu zamislil in mogoče skotalimo po hribu kakšen kamenček, ki bo prinesel kakšno spremembo. Ne more ostati tako, da bi bili mladi v najbolj produktivnih letih, ko lahko največ dajo, so pripravljeni delati (pa naj bodo kakršne koli stroke) doma in čakati na svojo priložnost. Mislim, da se je ob tem potrebno zamisliti!

Tebi in ostalim želim veliko pozitivizma, vztrajnosti in zaupanja vase.
 
Prispevki
1
Ocene
1
#4
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Na tak naslov človek kar težko ostane imun. Ja, res je, o zaposlitvi v šolstvu mnogi lahko samo sanjajo. Tudi sama sem se (in se še) vedno vsakič znova vprašam, kako priti do 100% zaposlitve. Kaj šele zaposlitve za nedoločen čas. Flikaš malo tu, malo tam, nobene stalnosti, in upaš, upaš, iz meseca v mesec, in se prebijaš, prav tako iz meseca v mesec, ker nočeš nehat upat, nočeš nehat sanjat. Navsezadnje, če si priden in vztrajen, se sanje uresničijo, kajne? Ja, tako nas učijo. Doma, v šoli, potem še razni šalabajzarji in vile, ki nam pravijo, naj mislimo pozitivno in vse se bo uresničilo. Oprostite, ampak wtf?! Na šoli, kjer sem pred časom delala, sem zelo pozitivno razmišljala in čakala, da se bo gospa, delovno mesto katere bi lahko bilo moje, pri 63 letih odločila za pokoj. Gospa, ki ne prenese več svojega dela in otrok, ki ji je vse odveč, ker nima več energije za delo - kar sama priznava. Vendar, zakaj v pokoj, če se pa lahko REAKTIVIRA?! Tako je, nova moda učiteljev, ki so na šolah samo zato, da delajo škodo otrokom in nam, ki imamo ljubezen in željo do dela. Ki bi bili pripravljeni delat tudi dodatne ure, samo zato, da delamo to, kar ljubimo. In nam je to onemogočeno zaradi takih in podobnih gospa (in gospodov, da ne bom seksistična). Pravijo: "Zakaj bi se upokojila, če bi pa potem prejemala 2x manjšo pokojnino kot imam sedaj plačo?" Raje ne povem, kakšna čustva me spreletavajo ob takih izjavah! In takim in podobnim kot kaže nihče nič ne more, saj jih sama poznam vsaj 5 na eni šoli. Vem, za vse je življenje težko, vsak mora poskrbeti za preživetje. Vendar, mar preveč zahtevam, če prosim, da se tudi meni omogoči prihodnost? Da se tudi meni omogoči, da imam otroka in da mu imam kaj dati v usta? Da se tudi meni omogoči, da žanjem to, kar sem v svojih najlepših letih sejala v upanju, da bom nekega dne kaj dobrega storila za otroke, ki jih bom dobila pod svoje okrilje? Tudi jaz si zaslužim priložnost, tako kot so si jo oni. Tudi jaz si zaslužim živeti življenje in živeti svoje sanje...
 
Prispevki
75
Ocene
56
#5
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Drage May, Slimkica in Safi!

Praktično s skoraj vsem, kar ste napisale, z iskušnjami in čustvi, ki ste jih ubesedile, se lahko identificiram.
Zdi se, da je naš glas kot glas vpijočega v puščavi. Briga one riti na ministrstvu za take zgodbe malih ljudi. Oni lobirajo kot narekuje vladajoča garnitura in predvsem za svoje koristi.
Kar bes me grabi, ko vidim in slišim, predvsem pa na lastni koži občutim neenakosti in krivice, ki se dogajajo na področju zaposlovanja, razporeditve dela in nagrajevanja v šolstvu. In na bruhanje mi gredo vsi tisti, ki tak sistem podpirajo in se sprenevedajo, da je vse v najlepšem redu.

Hvala za prijazno vzpodbudo in ker ste z mano delile svoje zgodbe/izkušnje.

Sončen pozdrav vsem.

Cufek
 
Prispevki
2
Ocene
1
#6
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Pozdravljeni vsi v forumu.

Tudi sama sem želela napisati nekaj besed glede zaposlovanja v šolstvu. Popolnoma razumem vse, ki so opisali svojo stisko ob iskanju službe. Sama sem bila po zaključku diplome prav tako motivirana in sem želela prenašati svoje znanje na mlajšo generacijo. Vaše pisanje pa me močno spominja na moje pretekle izkušnje. Pripravništvo sem opravila uspešno. Možnost za opravljanje le-tega sem dobila, ker se je eden od učiteljev odločil, da bo prevzel delovno mesto pomočnika ravnateljice. Po koncu mojega pripravništva se je pa premislil in se odločil, da želi nazaj na svoje staro delovno mesto. Tako so mene prestavili na oddelek PB. Tam sem ostala še eno leto. Ker mi tudi tam niso podaljšali pogodbe, sem si poiskala službo v drugi šoli. Tam sem imela zopet pogodbo za določen čas (nadomeščanje na porodniški). Ker sem si želela izboljšati svoje zaposlitvene možnosti, sem nadaljevala študij. Vmes sem še eno leto delala, ko pa se mi je tudi tam iztekla pogodba (zopet nadomeščanje porodniške), se je vse ustavilo. Podiplomski študij sem sicer dokončala, takrat se je ravno začela kriza in tudi na drugih področjih nisem mogla najti zaposlitve, kljub temu, da nisem ozko usmerjena in imam tudi veliko znanja tujih jezikov, se pravi bi bila sposobna delati marsikaj. Pa nič. Tako sem že osem let brez službe in najlepša leta mi je uničil ravno sisten, ki ste ga opisali. Sanje o otroku, ki ga nisem imela ravno zaradi materialne stiske, pa so tako mimo, ker sem postala prestara, . To je torej moja izkušnja. Pa razmislite ali je zaposlitev v šolstvu brez tesnih zvez sploh še možna!!! Vsem mladim pa želim, da ne bi izgubili upanja.
 
Prispevki
75
Ocene
56
#7
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Draga Katulica2!

Ob branju zgodbe, kakršna je tvoja, ki pa mimogrede ni edina takšna v našem prostoru, me grabita jeza in obup hkrati.
Ne vem, sama še vedno del odgovornosti za svoj status nezaposlene osebe pripisujem sebi. Morda se pa le ne znajdem dovolj, čeprav se trudim na vse pretege. Imam prijateljice, ki niti faksa niso končale, pa imajo redno zaposlitev s solidnimi dohodki, jaz si pa ne morem najti nič. Ampak sem se pa odločila, da ne bom več sedela križem rok. Kot si ugotovila že sama - čas teče in iz meseca v mesec, iz leta v leto ne postajam nič mlajša.

In ja, upati na zaposlitev v šolstvu brez MOČNIH vez je ILUZIJA. Briga njih za tvoje kompetence in reference...

Drži se, nisi sama!

Lp, Cufek
 
Prispevki
1
Zavod
OŠ Sava Kladnika Sevnica
#8
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Žal ne morem ostati tiho. Tudi sama se srečujem z velikimi težavami glede zaposlovanja. V gimnaziji sem delala 8 let določen čas, nato 1 leto v OŠ. Sedaj sem po devetih letih kot mamica 4 letnega sinka zopet na cesti!!!!! Kdaj se bo končala morija v šolstvu?

Seveda službo iščem, vendar je zelo malo upanja, da bom do septembra dobila zaposlitev!
 
Prispevki
75
Ocene
56
#9
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

To vprašanje bi morala nasloviti na Ministrstvo za izobraževanje. Za prihajajoče šolsko leto so obeti slabi, ker so dali direktivo, da morajo šole zmanjšati število zaposlenih za 1%.
Vsekakor menim, da bi se morali nezposleni kadri s področja šolstva nekako povezati in dati predloge/pobude, da se situacija na področju zaposlovanja ustrezno uredi. Saj to ni "normalno", da si bila 8 let zaposlena za določen čas.

Predvsem pa bi se morali vsi odgovorni "tam zgoraj" zavedati, da se z zmanjševanjem števila ustrezno usposobljenega kadra v šolah poslabšuje kvaliteta vzgojno-izobraževalnega dela.
 
Prispevki
2
Ocene
1
#10
Odg: Zaposlitev v šolstvu zgolj sanje?

Ja, se strinjam, da bi se morali organizirati. Pa ne samo delavci v izobraževanju. Na splošno bi se moralo v naši državi drugače zaposlovati, saj ni šolstvo edini primer, da se pride do zaposlitve preko zvez. Kje so vsi nezaposleni z diplomami?? Vlada sicer še ne dela dolgo, ampak je ravno način zaposlovanja eno od področij, v katero noče nihče ugrizniti. Ravno zato, ker smo majhna država, bi lahko bila to prednost in bi lahko bilo poskrbljeno za večino delovno sposobnih ljudih. Dokler pa bo vladal nepotizem in razne druge oblike sorodstvenih vezi, ne bo boljše, tudi če se bo odprlo nekaj novih delovnih mest. To je samo moje osebno mnenje. Ljudem bi bilo treba pomagati, da jih čimprej vključijo nazaj na trg dela, če slučajno izgubijo službo, ker je najhujše, če človek dlje časa ne dela. Tako s stališča delodajalca, za katerega je tak kandidat takoj manj zanimiv, kot tudi za brezposelno osebo, ki jo to počasi psihično in materialno uničuje.
 
Prispevki
26
Ocene
31
#11
Saj sem na tem forumu že pisala o svojih izkušnjah glede zaposlovanja v šolstvu. Odgovor na naslov: DA, to so samo sanje in pobožne želje.
Pa še moja zgodba od A-Ž.
Bila sem pridna študentka. Ker nisem imela podpore staršev (ne finančne in ne druge), mi je v času študija zelo pomagal takraten fant h kateremu sem se odselila od doma. Seveda sem ves čas študija delala, da sem zaslužila za prevoz na faks, prakso, za kopije skript, za kakšne knjige, ki smo jih morali kupit, za prehrano in vse ostalo kar paše k normalnemu življenju. Na faks sem hodila le na vaje, ker sem morala delati za preživetje. Diplomirala sem preden mi je potekel prvi absolventski staž, pri 23-ih, ker sem vedela, da si moram zaslužiti kruh. Prošnje sem začela na veliko in debelo pisati preden sem diplomirala. Takrat je bilo v šolstvu precej drugače kot je danes, akljub temu se je že dalo dobro čutiti v katero smer bo šlo vse skupaj, saj so ravnatelji že zaposlovali svoje bližnje in samo po vezah, razpisi malo so bili, malo ne, itd. Pa mi je nekako uspelo priti do prve službe. To pa samo zato, ker sem kot neizkušena iskalka ponorela, ko sem dobila odgovor z ene šole, da so zaposlili bolj primernega kandidata, ki izpolnjuje pogoje. Enako za dva njihova razpisa. Zakaj me je to pogrelo? Hm, ker sem vedela koga so zaposlili: bili sta moji sošolki, ki niti na faksu še nista končali z vsemi izpiti, kaj šele z diplomo, poleg tega pa je prva stanovala 25 km dlje kot jaz, druga pa 80 km dlje kot jaz. In onidve sta bili primernejši?! No, pa sem zavrtela telefon in jih napela ravnateljici, češ, kaj se gre in kaj to pomeni. Sicer se je trudila pojasniti, a nisem padla na to, pa je imela občutek krivde in mi je zrihtala službo na drugi bližnji šoli. HA! Pa smo tam! Tam sem bila pol leta, čeprav bi lahko bila dlje. Namreč z uvedbo devetletke me je v svojo mrežo spravil ravnatelj domače šole, ki me je povabil na sestanek pred novim šol. letom in mi obljubil zaposlitev NDČ, če dam na šoli, kjer še imam pogodbo, odpoved. Malo sem oklevala, saj je to bila moja prva zaposlitev, a na koncu to vseeno storila in potem osebno prinesla ravnatelju prošnjo za zaposlitev preden je razpis potekel. In? No, od tega ravantelja še danes nisem dobila odgovora in takrat sem ostala brez službe. Zelo na hitro sem si morala najti drugo zaposlitev. Hvala bogu mi je uspelo. Vse lepo in prav, le ravnateljica je bila zloben zmaj in vsak dan na poti domov sem jokala, v službo pa hodila z ogromnim cmokom v grlu. Sem se zato tako trudila študirati? NE! Ob delu sem iskala novo zaposlitev in jo zopet našla. Pristala sem v luštnem kolektivu, na šoli, kjer sem se fenomenalno počutila. 2,5 let so mi podaljševali pogodbo, čeprav nisem nadomeščala. V tistem času sem se odločila za otroka, saj sem si ga zelo želela in sem si mislila, da pač ne bom čakala na NDČ, ker potem se zna zgodit, da otrok ne bom imela. Kar se tega tiče, sem se odločila prav, vendar pa mi je kljub obljubi, da se po porodniški lahko vrnem na šolo, ravnateljica za hrbtom kazala figo. Torej, tja več nisem imela vstopa. Še leta kasneje sem jokala za to šolo, ker mi je tam res bilo lepo. Po porodniški sem si našla delo (flikarija) zelooo daleč, ker pač bližje ni šlo. Vožnja eno uro v eno smer, če je bilo vse OK, doma pa leto dni star otrok. Tam se nisem dobro počutila in sem iskala dalje. Našla sem si delo 3 km bližje kot prejšnje, spet DČ. V tisti šoli so mobbing nad mladimi zganjale starejše učiteljice, ki so na konferenci zahtevale, da se jim priklonimo, ko jih srečamo. Ravnatelj pa tiho in kimal. Tisto jesen sem se zaradi lažje zaposlitve vpisala na fakulteto za dodatno izobrazbo. Po počitnicah sem si iskala novo zaposlitev, medtem pa sem si zaželela še enega otroka in zanosila. Vseeno mi je z zamolčanjem nosečnosti uspelo dobiti službo drugje, pravzaprav na šoli v mojem kraju (vmes sem se preselila), a zopet flikarija. Zaradi živčne vojne z mojo mamo in zaradi stresa pri takem zaposlovanju sem otroka rodila natanko z nastopom 6. meseca nosečnosti, torej 3 mesece prehitro. Prve posledice stresnega sistema (hvala bogu je danes vse OK s hčerko). Po porodniški se mi je do konca šol. leta uspelo zaposliti v vrtcu, ker nihče ni izpolnjeval pogojev. Marička pomagaj, kako raztreščen kolektiv, delo v vrtcu, predvsem pa egoistično in k trpinčenju naravnano vodstvo! Od tam sem se uspela preselit na šolo, kjer je bila nočna mora. Ravnateljica je imela na glavi ne vem koliko tožb, vsakih nekaj tednom inšpekcija, učiteljice na antidepresivih, nekatere so že bile tako daleč, da so začele zbolevat za rakom zaradi psihičnih pritiskov in odpovedi imunskega sistema, prijavljena je bila na policijo... Tam se je izvajal mobbing nad nekaterimi učitelji čisto javno, vpričo vseh, na konferencah, na hodnikih, tam učenci med odmori niso smeli na WC (razen glavnega odmora, ko je bila malica), bog ne daj, da je kdo iz razreda stopil med uro. Tam smo morali v PB imeti urne priprave (ne dnevne ali tedenske) s potekom dela v vsaki uri, tam smo morali delali SAMO frontalno... Na konferenci je poudarila, da ona nima otrok, ker jih noče in si jih ne želi in pojma nima kaj bi počela z njimi, če bi jih imela. No, hvala bogu sem preživela, a z grenkimi spomini, z veliko neprespanimi in prejokanimi dnevi in nočmi, ko sem si samo tiho želela, da bi avion s katerim je šla ta ravnateljica na dopust, strmoglavil. Pogodbo sem sicer imela do novembra v novem šol. letu, a je imela ona s to na porodniški dogovorjeno, da bo porodniško poleti prekinila, da me lahko spravi iz šole. In to je tudi naredila in tako sem predčasno ostala brez službe. Z novim šol. letom sem dobila službo na odlični šoli in kljub nekakšni obljubi, da bomo (nekaj nas je bilo DČ in so kader potrebovali in ga še danes!) ostali na šoli, ker nas potrebujejo, smo potegnili kratko. Na hitro je bilo treba najti nekaj drugega in spet sem bila uspešna. 31. 8. tisto leto sem šla na razgovor in dobila delo. Tisto leto so se na tisti šoli upokojile 3 učiteljice na razredni stopnji, 2 pa sva bila zaposlena za DČ. Kljub upokojitvam sva ostala brez službe in kljub temu, da je potem še ena učitlejica šla na porodniško, niso vzeli nikogar. Po vsej sreči in naveličanosti menjanja šol, krajev, kolektivov, pisanja prošenj, stresa med vsakim dopustom (ki zato ni bil dopust!) ali bom preživela družino ali ne, sem tokrat ostala na cesti. Kljub temu je bilo treba plačati stroške za vrtec, najemnino, položnice, malico sinu v šoli, kupiti šolske potrebščine. Ker sem imela čas, sem se odločila nadaljevati študij, ker sem ga takrat obesila na klin zaradi velikih zdravstvenih težav. Ugotovitve tistega časa so bile šokantne: kot brezposelna sem imela obveznosti zaposlenih in nobenih privilegijev (razen nadomestila ZRSZ) brezposelnega. Vrtec je zahteval enako vsoto, subvencije za sinovo malico nisem mogla dobiti, najem stanovanja se ni znižal, študij je bilo tokrat treba plačat 100%, prej mi ga je sofinanciralo MŠŠ, otroški dodatek je ostal minimalen. Bilo je že na tem, da svojemu življenju naredim konec, kajti vse skupaj je bilo zame prehudo. Že prej od svojega življenja nisem imela nič, takrat pa se mi je vse skupaj podrlo tako daleč, da nisem videla prihodnosti za eno uro naprej. Odločila sem se, da bo za družino in zame tako najležje, državo bom pa kvečjemu osrečila, saj se bo znebila stroškov z menoj. No, kljub poskusu mi ni uspelo (splet okoliščin). Tast mi je usepl zriihtat prostovoljno delo v domačem kraju. Kot animator otrok sem bila, taščina kolegica mi je našla še eno podobno reč, tako da sem na dveh koncih nekaj sicer počela in vsaj malo pozabila na svojo stisko in stisko družine. Po nekem času mi je uspelo dobiti delo. Trenutno ga še imam, vmes sem še zamenjala šolo in me služba čaka še za naslednje šol. leto. Po 12. letih delovne dobe imam letos PRVIČ brezskrben dopust, ker vem, da me septembra nekje čaka služba. Po 12 letih imata moja otroka brez norije, stresa in živčne mame končno doma MAMO. Je to pošteno? Pa sem v svoji karieri zaradi zadovoljstva staršev, delodajalcev in otrok pridobila goro pozitivnih, odličnih referenc z njihove strani. Imam ogromno izkušenj, sem zelo prilagodljiva (kako ne bi bila, po zaposlitvi na toliko šolah in delovnih mestih). Poskusila sem že vse, kar profesor RP lahko počne v OŠ, razen izbirnega predmeta še nisem učila. Bila sem razrednik, bila sem OPB, bila sem učiteljica ANG, knjižničarka, računalničarka, JV, učila sem glasbo, delala sem kot vzgojiteljica, kot pomočnica vzgojiteljice, kot druga strokovne delavka v 1. razredu, organizirala sem prireditve, sodelovala na bazarih, delala sem kot vaditelj plavanja, vodila sem interesne dejavnosti in še kaj se najde. In ko vse to pošiljam okrog na papirju, se mi zdi strašno neumno, da ravantelji zaposlujejo po vezah, pa niti ne vedo ali bo tisti dober, ali ima smisel, ima izkušnje, ali bodo starši zadovoljni, ali bo hodil v službo krast čas in pobirat plačo, se bo nad otroki izkašljeval, bo sploh delal... Ni ga čez klintelizem in nepotizem! Pomembno je, da se zaposli nekoga od sorodstva, sosedov ali prijateljev, pa četudi ta pojma nima kaj počne. Halo??? Odkar imam otroka v šoli, kmalu bo v šolo vstopila še hči, me glede prihodnosti v šolstvu bolj kot zase skrbi za to kaj bosta moja otroka imela od vsega tega izpbraževanja. naj ju sploh mirno zaupam sistemu, ravnateljici, ki zaposluje samo "svoje" in učiteljem, ki hodijo samo po plačo? In... zakaj nisem na njihovem mestu jaz?
Tale post je dolg, a verjamem, da se je marsikdo našel v njem. Prihodnosti zaposlovanja v šolstvu NI in ne bo dokler bo v sistemu novo ime, ki pa ne bo pomenilo nobene novosti. V Italiji imajo posavljeno nacionalno zaposlovalno lestvico, kar onemogoča zaposlovanje po vezah. Zakaj tega ni pri nas? Saj vemo, kajne?
 
Prispevki
26
Ocene
31
#12
Takole se pa glasi odgovor tajnice z moje domače šole:

"Spoštovani,

prejeli smo vašo prijavo za učiteljico RP. Obveščamo vas, da je bila objava delovnega mesta formalna (zaradi zakonske zahteve), zato je bila poleg prijave še informacija "delodajalec želi le javno objavo".

Veliko sreče pri iskanju zaposlitve in lep pozdrav."

No, pa najdi zaposlitev! Pa vem, da imajo kup krša zaposlenega.
 
Prispevki
26
Ocene
31
#13
Pa da ne bo kdo mislil, da sem iskala zaposlitev le v prekletem šolstvu! Pisala sem prošnje za kurirja, za asistenta pri obdukcijah, za natakarico, za tajnico, za animatorja za oroke, za športnega vaditelja, za učitelja ang., za prodajalko, za anketarko, za telefonistko, novinarko, pisca besedil in še veliko drugega. Pa sem predobro ali pa napačno izobražena za to in nihče ne upa na črno vzet, na belo pa ne sme. Kam smo prišli v Sloveniji? Najlepešm kotičku Zemlje ever.
 
Prispevki
75
Ocene
56
#14
Sem že čisto na robu z živci... Jesen se približuje, pa še nič novega.

Zdaj avgusta so v ospredju takšni razpisi, s katerimi bodo že prej zaposlenim pogodbe podaljšali. Za znoret.

Atteya, lahko se razburjaš kolikor hočeš, lahko se na pol prežagaš, pa se oni na položajih ne bodo nič zamislili in spremenili. Oni samo sebe in svoje ozke ego-interese vidijo. Empatije nimajo za zrno graha.

Lahko imaš doktorat znanosti, brilijantne reference, kupe različnih izkušenj, si sposoben in delaven - a če tega nihče od njih ne ceni, če štejejo samo poznanstva ... potem je vse brez vrednosti.

Pogumno naprej,

Cufek
 
Prispevki
4
Ocene
1
Naziv
učitel
Področje
Osnovna šola
#15
Vidim, da sem imel srečo, ker sem dobil prvo zaposlitev, ki se je iz pripravništva podaljšala najprej v določen čas in nato nedoločen. Se je bom kar držal. Pa še ravnatelj je fenomenalen in izvrsten kolektiv.
 

Za odgovor se prijavite ali registrirajte.

Če želite odgovoriti na temo, morate biti član foruma.

Ustvari račun

Ustvarite račun v naši skupnosti. Brezplačno!

Prijava

Že imate račun? Prijavite se tukaj.

Podobne teme

Na vrhu