Sva starša 13-letnika in na trenutke popolnoma obupana, ker preprosto ne veva več, kako vzpostaviti stik z njim. Večino časa doma je zaprt v svojo sobo. Karkoli ga vprašava, le namrgodeno odgovori, pogovarja se skoraj ne več. V šoli mu gre še kar dobro, a skrbi naju njegov odnos do naju. Zdi se nama, da ni nič dovolj dobro, kar narediva ali česar ne narediva. Včasih, ko ne zdržim več, mu poskušam dopovedati, za kaj vse je lahko hvaležen, da mu nič ne manjka, da je dobil vse, kar je hotel. A nič. Hvaležnosti nobene, le očitki, vpitje in grdi pogledi. Prosiva za kakršenkoli nasvet, kako izboljšati domače ozračje. Erna Ni preprosto biti starš najstnika. Se še spomnite, kako ste se vi počutili v tistih letih? Kaj menite, komu ...
Nadaljuj z branjem...
- - -
Vir za forum: Delo, www.delo.si
Nadaljuj z branjem...
- - -
Vir za forum: Delo, www.delo.si