Pohvalno, da Dnevnik objavi šolsko besedilo. Tudi zame o najbolj perečem segmentu pouka. O katerem učitelji premalo vemo in se tudi premalo pogovarjamo.
Članek me v prvem delu prepriča. Hoja po robu pa se prične, ko se v ospredje ocenjevanja postavi objektivnost (ob ostalih treh načelih). Objektivnega ocenjevanja žal ni. Ocena in ocenjevanje že po svoji vsebini nista objektivna pojma; kot npr. merjenje, tehtanje, štetje ... Ocena je po SSKJ
prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost:. "
Objektivno ocenjevanje" je pobožna želja; protislovna sintagma, leseno železo. Zato bolj ko prikazujemo oceno kot nekaj objektivnega, bolj zapadamo v možnost, da na drugi strani ocenjevanec lahko že na prvi pogled ugotavlja objektivne luknje.
Zato me preseneča, da je drugi del prispevka namenjen kritiki povsem subjektivnih in subjektivno izbranega primera. Celo primera iz osnovne šole, ki se ga kritično osvetljuje z lučjo pravilnika za srednje šole.
Nekoherentno je besedilo tudi zaradi tega, ker posuša v isti sapi utopično združiti "aritmetično sredinski" način zaključevanja in vse tisto, kar naj bi pri ocenjevanju pomenilo člove(šk/čn)ost, pedagoškost .... Aritmetično-sredinski način zaključevanja ocen je bil nekdaj v pravilnikih celo izrecno zapovedan, v zadnjih letih so ga izpustili Lopolis in Easistent pa ga celo uvajata; pozabljajoč pri tem, da je zaključna ocena celostna zabeležka o znanju, s katerim učenec napreduje v višji razred. Zato ima učiteljica prav, ko zatrjuje, da so ocene enakovredne, nimajo pa enake teže pri vplivu na zaključno oceno (saj so celo zapisane z različnimi barvami).
Nekorektno pa je tudi, da se kot možnost ob ugovoru na zaključno oceno omenja le možnost komisijskega ocenjevanja. In s tem slika 9-letno deklico kot žrtev. Komisija o drugačni oceni lahko odloči že zgolj na podlagi dokumentacije.
35. člen.
