Nazadnje uredil moderator:
… oziroma kratek razmislek o pomenu praznika dela.
»Odkar sem brezposelna, živim tako, da niti ne vem, kateri dan je, in ne vem, kaj bom počela čez eno uro. Zbujam se ob sedmih, ampak ker nimam ciljev in volje do življenja, se mi zdi škoda vstajati tako zgodaj,« mi je prejšnji teden razložila prijateljica. Ker je 1. maj pred vrati, sem se resno vprašala, kaj je od praznika dela ostalo nam, mladim.
Ko so se konec 19. stoletja delavske množice uprle, so to storile pokončno in brez strahu. Človeku, ki nima česa izgubiti, pač ni mogoče ničesar vzeti. Čikaški upori, ki so pripeljali do postopnega izboljšanja delavskih pravic, so za mlade bolj kot ne le bled spomin. Oziroma nekaj, o čemer so se nekoč učili v šoli. Če so pred 1. svetovno vojno delavci za 1. maj zahtevali tudi mir, je bilo praznovanje med 2. svetovno vojno tesno povezano z antifašističnim gibanjem. Pozneje se je praznovanje 1. maja uveljavilo, boj za osemurni delavnik in zvišanje mezd pa je postal pomemben tudi za druga področja, pri tem pa se je znašla v ospredju odprava razrednih razlik. Delavske in socialne pravice so si počasi utrdile pot v življenja delavcev in delavk. Tudi naših babic in dedkov, mam in očetov.
Pa mi? Kaj od delavskega boja je ostalo nam? Z upognjenimi hrbtenicami opravljamo nedostojno delo, pristajamo na izkoriščanje in prenašamo pritiske. Borbenost je zamenjala individualnost. Poimenovali so nas prekariat. Atipične oblike dela so za nas nekaj normalnega. Fleksibilizacija, digitalizacija in mobilnost so naš vsakdan. Mirno smo sprejeli ponujeno realnost, ki pravi, da služb ni. Sprijaznili smo se s tem, da živimo iz meseca v mesec. Smo ob vsem tem sploh še delavke in delavci?
Da bi ohranili praznovanje 1. maja moramo stopiti skupaj. Dovolj je sprejemanja slabih delovnih pogojev, gledanja v prihodnost v duhu pesimizma in individualnega boja. Če na mladih svet stoji, potem položite breme sveta na nas!
Nadaljuj z branjem...
- - -
Vir za forum: Mladi plus, www.mladiplus.si
»Odkar sem brezposelna, živim tako, da niti ne vem, kateri dan je, in ne vem, kaj bom počela čez eno uro. Zbujam se ob sedmih, ampak ker nimam ciljev in volje do življenja, se mi zdi škoda vstajati tako zgodaj,« mi je prejšnji teden razložila prijateljica. Ker je 1. maj pred vrati, sem se resno vprašala, kaj je od praznika dela ostalo nam, mladim.
Ko so se konec 19. stoletja delavske množice uprle, so to storile pokončno in brez strahu. Človeku, ki nima česa izgubiti, pač ni mogoče ničesar vzeti. Čikaški upori, ki so pripeljali do postopnega izboljšanja delavskih pravic, so za mlade bolj kot ne le bled spomin. Oziroma nekaj, o čemer so se nekoč učili v šoli. Če so pred 1. svetovno vojno delavci za 1. maj zahtevali tudi mir, je bilo praznovanje med 2. svetovno vojno tesno povezano z antifašističnim gibanjem. Pozneje se je praznovanje 1. maja uveljavilo, boj za osemurni delavnik in zvišanje mezd pa je postal pomemben tudi za druga področja, pri tem pa se je znašla v ospredju odprava razrednih razlik. Delavske in socialne pravice so si počasi utrdile pot v življenja delavcev in delavk. Tudi naših babic in dedkov, mam in očetov.
Pa mi? Kaj od delavskega boja je ostalo nam? Z upognjenimi hrbtenicami opravljamo nedostojno delo, pristajamo na izkoriščanje in prenašamo pritiske. Borbenost je zamenjala individualnost. Poimenovali so nas prekariat. Atipične oblike dela so za nas nekaj normalnega. Fleksibilizacija, digitalizacija in mobilnost so naš vsakdan. Mirno smo sprejeli ponujeno realnost, ki pravi, da služb ni. Sprijaznili smo se s tem, da živimo iz meseca v mesec. Smo ob vsem tem sploh še delavke in delavci?
Da bi ohranili praznovanje 1. maja moramo stopiti skupaj. Dovolj je sprejemanja slabih delovnih pogojev, gledanja v prihodnost v duhu pesimizma in individualnega boja. Če na mladih svet stoji, potem položite breme sveta na nas!
Nadaljuj z branjem...
- - -
Vir za forum: Mladi plus, www.mladiplus.si
