Pozdravljeni,
povsem sem razočarana, saj sem izvedela, da sem bila na razpisu neuspešna, tudi na razgovor nisem bila povabljena, čeprav izpolnjujem vse pogaje in sem bila na šoli, ki je objavila razpis, zaposlena že dvakrat (v obeh primerih je šlo za nadomeščanje, razpisa pa jim ni bilo treba objaviti). Tokrat je bil razpis objavljen, saj ena od profesoric odhaja v pokoj.
Po neuspehu na tem razpisu se sprašujem, ali imam sploh kakšne možnosti za zaposlitev, če nisem bila uspešna niti na šoli, na kateri me poznajo.
Izbrana je bila starejša kandidatka, ki je zaposlena na neki drugi šoli, pa očitno želi zamenjati delovno okolje ali pa so jo celo nagovorili in povabili na to šolo.
Dosedanje izkušnje mi vzbujajo občutek, da so odnosi v kolektivu (vsaj v tem, v katerem sem bila sama) obupni in nečloveški. Dober si, ko imajo požar in nujno rabijo nekoga, da bo sistem funkcioniral. Ko pa gre za resnične priložnosti, ki bi mladim, kot sem tudi sama, omogočile začetek kariernega razvoja in ureditev eksistencialnih vprašanj, pa si vreden en velik nič.
Na trenutke se sprašujem, ali sem morda slabo opravljala delo in sem zanič učiteljica ... Vendar vem, da sem se zelo trudila. Nisem najboljša učitelja, za kaj takega sem premalo izkušena in preveč samokritična, sem pa vseeno mnenja, da sem si zaslužila priložnost za zaposlitev.
Imate boljše izkušnje? Sem preveč črnogleda? Ste bili kdaj v podobni situaciji?
povsem sem razočarana, saj sem izvedela, da sem bila na razpisu neuspešna, tudi na razgovor nisem bila povabljena, čeprav izpolnjujem vse pogaje in sem bila na šoli, ki je objavila razpis, zaposlena že dvakrat (v obeh primerih je šlo za nadomeščanje, razpisa pa jim ni bilo treba objaviti). Tokrat je bil razpis objavljen, saj ena od profesoric odhaja v pokoj.
Po neuspehu na tem razpisu se sprašujem, ali imam sploh kakšne možnosti za zaposlitev, če nisem bila uspešna niti na šoli, na kateri me poznajo.
Izbrana je bila starejša kandidatka, ki je zaposlena na neki drugi šoli, pa očitno želi zamenjati delovno okolje ali pa so jo celo nagovorili in povabili na to šolo.
Dosedanje izkušnje mi vzbujajo občutek, da so odnosi v kolektivu (vsaj v tem, v katerem sem bila sama) obupni in nečloveški. Dober si, ko imajo požar in nujno rabijo nekoga, da bo sistem funkcioniral. Ko pa gre za resnične priložnosti, ki bi mladim, kot sem tudi sama, omogočile začetek kariernega razvoja in ureditev eksistencialnih vprašanj, pa si vreden en velik nič.
Na trenutke se sprašujem, ali sem morda slabo opravljala delo in sem zanič učiteljica ... Vendar vem, da sem se zelo trudila. Nisem najboljša učitelja, za kaj takega sem premalo izkušena in preveč samokritična, sem pa vseeno mnenja, da sem si zaslužila priložnost za zaposlitev.
Imate boljše izkušnje? Sem preveč črnogleda? Ste bili kdaj v podobni situaciji?