Za enake možnosti pri zaposlovanju v vzgoji in izobraževanju

Trenutno berete:
Za enake možnosti pri zaposlovanju v vzgoji in izobraževanju

Nazadnje urejeno:
Pedagogi že vrsto let izražajo nezadovoljstvo zaradi potreb po ureditvi različnih področij vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Pozitivnih sprememb v zadnjih letih takorekoč ne beležimo. Poskusi ustanovitve učiteljske zbornice, krovne strokovne organizacije, segajo že v leto 1992. Trenutno najbolj pereč je sistem zaposlovanja, ki je zaradi varčevalnih ukrepov komajda pretočen. V najslabšem položaju so brezposelni mladi s pridobljeno pedagoško izobrazbo, ki je zaradi varčevalnih ukrepov naše politike, ne morejo vnovčiti nikjer. Tisti, ki so se morebiti le uspeli prebiti med zaposlene, so se znašli v nezavidljivem boju prekernega dela. Vedo, da se bodo najverjetneje čez nekaj mesecev ali tednov spet znašli na Zavodu RS za zaposlovanje. Morda jim bo čez nekaj mesecev ali let uspelo zaposlitev dobiti ponovno. Morda ne. Včasih je veljalo, da je smiselno najprej imeti službo za nedoločen čas, nato dom in šele zatem naraščaj. »Najprej štalca, pol pa kravca«, so starši modro svetovali svojim sinovom in hčeram na pragu odraslosti. Takšne socialno varne odločitve za mlade pedagoge ne pridejo več v poštev. Varčuje se.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je po večmesečnem obljubljanju razpisa za pripravništvo oznanilo začetek popolnoma drugega, povsem nepričakovanega scenarija. V začetku oktobra je napovedalo projekt Prva zaposlitev na področju vzgoje in izobraževanja, ki je zbodel marsikoga. Služba za razvoj kadrov v šolstvu je javnost dodatno zmedla s trditvijo, da ne gre za obliko pripravništva in da s klasičnim pripravništvom tudi nima nobene povezave, hkrati pa odgovorni pojasnjujejo, da naj bi razpis za ta projekt nadomestil razpis za težko pričakovano pripravništvo. Dodaten šok za diplomante, dijake in študente s področja vzgoje in izobraževanja pa je pripomba, naj mladi pozabijo na pripravništva, saj so ta neučinkovita, ker ne vodijo v zaposlitve.

Da, res je. Če pogledamo splošno sliko zaposlovanja v vzgoji in izobraževanju, lahko povemo, da večina po opravljanem pripravništvu ostaja brezposelnih, saj zanje preprosto ni dovolj delovnih mest. Pa vendar razlog za takšno stanje ni neučinkovitost pripravništev, pač pa varčevanje, ki ne omogoča odpiranja novih delovnih mest, čeprav so ta zaradi ohranjanja kvalitete dela v šolah in vrtcih neizpodbitno potrebna. Rešitev torej ni v tem, da se ukinja pripravništva, ukiniti bi bilo potrebno številne varčevalne ukrepe, kar bi omogočilo nova delovna mesta in bi tako več pripravništev vodilo v zaposlitve. Vlada odgovarja, da v državnem proračunu zaradi gospodarske krize ni denarja, čemur so se pokorila številna ministrstva. Srž problema pa ne tiči le v pomanjkanju denarja, pač pa v nepravilni razporeditvi le-tega. Logično je, da se Služba za razvoj kadrov v šolstvu (MIZŠ) ne zavzema za namenjanje proračunskih sredstev pripravništvom, če jih sama označuje kot neučinkovita in zatorej nesmiselna. Situacija je potrebna ponovne analize, širših pogledov, zdravega razuma, pretehtavanja prioritet in temu primernih ukrepov.

Uvajanje novih učiteljev v delovno okolje je naloga, ki so jo do sedaj opravljala pripravništva. Namen tega postopka je, da se pripravnik pod vodstvom mentorja usposobi za samostojno opravljanje dela, kar predstavlja ključni člen v mehanizmu samega delovanja področja vzgoje in izobraževanja ter ohranjanja njegove kvalitete. Ideja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je, da bo to nalogo od leta 2016 opravljal projekt Prva zaposlitev na področju vzgoje in izobraževanja in s tem nasledil pripravništva. Projekt sicer trenutno še vedno čaka na odobritev Službe vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, vendar so v Službi za razvoj kadrov v šolstvu prepričani, da bo razpis zanj odprt najkasneje do 17. 11. 2015. In zakaj je njihova ideja sporna? Razlogov je več.

Pravilnik o pripravništvu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja veleva, da se pripravniška mesta razpisujejo vsaj enkrat letno, kar pomeni, da je obstajal kontinuiran in predvidljiv sistem, podprt iz proračunskih sredstev. Projekt Prva zaposlitev na področju vzgoje in izobraževanja ne zagotavlja dolgoročnosti in stoji na trhli evropski finančni podpori. Čeprav je nastal kot plod usmeritev trajnostno naravnanega Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike, je njegova izvedba, vključno s porabo sredstev, omejena le na leto 2016. Mag. Darinka Cankar, vodja Službe za razvoj kadrov v šolstvu (MIZŠ), razlaga, da se bo v naslednjih letih trudila, da bo do izvedbe identičnega projekta prišlo tudi v prihodnje, vendar dodaja, da tega ne more obljubiti. Nadaljnja izvedba je namreč pogojena z vnovično pridobitvijo evropskih sredstev in uspehom izpeljave projekta v letu 2016, za katerega se že vrstijo predvidevanja kritikov, da bo porazen. Če bodo pripravništva ukinjena in če obstaja velika verjetnost, da se projekt v praksi ne bo obnesel ter se zato tudi v prihodnjih letih najbrž ne bo izvajal, je od Službe za razvoj kadrov v šolstvu smiselno pričakovati, da začne nemudoma razmišljati o tretji možnosti. Žal mag. Darinka Cankar ne daje vtisa, da bi se s to mislijo že ukvarjali. Prav tako obstajajo namigovanja, da se bo Pravilnik o pripravništvu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja predrugačil še pred koncem letošnjega leta, kar pomeni, da se bo tako ministrstvo še pravočasno izognilo prekršku zaradi nerazpisanega pripravništva v letu 2015 in si na ta način opralo roke.

Projekt Prva zaposlitev na področju vzgoje in izobraževanja s pripravništvom ni primerljiv, saj je zaradi togih razpisnih pogojev namenjen zgolj izbranemu profilu kandidatov. Čeprav obljublja zaposlitev 300 učiteljev začetnikov, obstaja upravičena bojazen, da bodo od njega imeli korist le redki posamezniki. Poleg tega se število diplomantov in poklicnih maturantov, ki bi želeli opravljati pripravništvo, iz meseca v mesec povečuje in krepko presega število 300. Razpisni pogoji izvzemajo poklicne maturante oz. pomočnike vzgojiteljev ter vse diplomante, ki so starejši od 29 let. Problem imajo tudi vsi, ki imajo bolj specifično vrsto pedagoške izobrazbe (npr. profesorji psihologije), za katere se bo težko našel učitelj ustreznega profila z namenom upokojitve, saj jih v slovenskih šolah že sicer ni prav dosti. Težave pri izpolnjevanju razpisnih pogojev pa imajo tudi na javnih zavodih. Projekt je namreč vezan izključno na tiste šole in vrtce, kjer imajo za najmanj polovični delovni čas zaposlenega učitelja/vzgojitelja, ki se namerava do 1. 11. 2016 upokojiti. Samo taki javni zavodi se bodo smeli na razpis prijaviti. Po neuradnih podatkih jih je izredno malo, na kar poleg Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) s svojimi usmeritvami vpliva tudi pokojninska reforma. Kritiki dvomijo, da je bila slednja ob pripravi razpisa upoštevana, čeprav je mag. Darinka Cankar na javnem posvetu 16. 10. 2015 dejala, da bo po njihovih predvidevanjih septembra prihodnje leto zaradi upokojevanja na osnovnih šolah prostih najmanj 763 delovnih mest. Obstaja sum, da je statistika zatajila. Ob vsem tem se lahko ravnatelj šole ali vrtca, tudi v primeru, ko zavod izpolnjuje potrebne pogoje, odloči, da v projektu ne bo sodeloval, kar pomeni, da če po upokojitvi zaposlenega še vedno obstaja potreba po dodatnem kadru, razpiše prosto delovno mesto na običajen način. Takšna odločitev je povsem pričakovana, saj ravnatelj s koriščenjem razpisa praktično ničesar ne pridobi. Ideja projekta je namreč, da naj bi si dva zaposlena, torej učitelj začetnik in izkušeni učitelj, 10 mesecev pred nastopom upokojitve delila eno delovno mesto (učitelj začetnik naj bi prevzemal do 50 % učne obveznosti izkušenega učitelja in bil zato plačan iz projekta), kar bo v praksi predvidoma pomenilo več zmede kot kvalitetnega dela, poleg tega pa se z vključitvijo v projekt ravnatelj zaveže, da bo po upokojitvi izkušenega učitelja novega kandidata zaposlil za nedoločen čas. Z drugimi besedami, razpis lahko preprosto ostane spregledan, s tem pa ideja, da naj bi projekt opravljal osrednjo nalogo pripravništva, dokončno pogori.

Kot pravijo na Službi za razvoj kadrov v šolstvu so razlogi za zgoraj opisane razpisne pogoje povezani z usmeritvami Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike. Po njihovih besedah so bili zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev primorani, da se po pomoč obrnejo na Evropsko komisijo, ki je ta operativni načrt sprejela. Ker je v njem med drugim zapisano, da je prioritetno vključevanje mladih na trg dela, pripravništvo pa le ni neposredno povezano z zaposlovanjem, je Evropska komisija predlog o financiranju pripravništva zavrnila. Zato so v Službi za razvoj kadrov v šolstvu to zamisel navidezno ovrgli, pripravili projekt, ki evropskim usmeritvam vendarle ustreza in tako pridobili finančno podporo, čakajočim na pripravniški razpis pa ga predstavili kot izredno uspešen nadomestek sedaj že ukinjenega volonterskega pripravništva. Zadnji javni razpis pripravniških mest v javnih šolah in vrtcih je bil objavljen ob koncu avgusta 2014 in čeprav so skupine, ki so si prizadevale za odpravo neplačanega dela v javnih zavodih to dosegle, jim vlada ni odobrila drugega dela zahteve, torej ureditve plačane oblike pripravništva, denar pa se je med tem že porazgubil drugam.

Natančen potek pogovorov Službe za razvoj kadrov v šolstvu in Evropske komisije ni znan. Kot že zapisano – res je, da pripravništva neposredno ne vodijo v zaposlitve in s tem niso v prvem planu operativnega programa, vendar k zaposlovanju vodijo posredno. Kandidatom omogočajo opravljanje večmesečnega vzgojno-izobraževalnega dela, ki predstavlja pogoj za pristop k opravljanju strokovnega izpita, ta pa je potreben za zaposlitev na področju vzgojno-izobraževalnega dela v šoli ali vrtcu. Izjemoma se lahko zaposli oseba brez opravljenega strokovnega izpita, in sicer v primeru, ko se na razpisano delovno mesto ne prijavi kandidat, ki ga je že opravil. Taka oseba lahko pristopi k opravljanju strokovnega izpita, ko opravi ustrezno število ur vzgojno izobraževalnega dela (od 4. 9. 2015 velja, da je potrebna doba vzgojno-izobraževalnega dela izražena v urah in ne več v mesecih, kar je natančno določeno s Pravilnikom o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja), kar naj bi pomenilo, da pripravništvo ni edina pot do strokovnega izpita in posledično do zaposlitve v vzgoji in izobraževanju. To pa žal skorajda velja le v teoriji, saj se na razpisana delovna mesta, četudi gre le za 1-mesečno zaposlitev, skoraj vedno prijavljajo kandidati z že opravljenim strokovnim izpitom. V Službi za razvoj kadrov v šolstvu razkrivajo podatek, da letno k strokovnemu izpitu pristopi najmanj 1000 kandidatov, ki so pogoj zahtevanega vzgojno-izobraževalnega dela izpolnili med zaposlitvijo na delovnem in ne na pripravniškem mestu, vendar ni jasno, kako je mogoče, da je število takšnih kandidatov tako visoko. Znano je, da je brezposelnih kandidatov z opravljenim strokovnim izpitom na trgu dela več kot je razpisanih mest, ravnatelj pa je po zakonu dolžan med kandidati izbrati najustreznejšega, torej takšnega, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje za zasedbo delovnega mesta. Zakaj naj bi torej v praksi še vedno ostajala možnost, da se lahko zaposlujejo kandidati brez opravljenega strokovnega izpita? Če govorimo o slučajnih primerih, ko kandidati s strokovnim izpitom objavljeno razpisano delovno mesto spregledajo in se po srečnem naključju nanj prijavijo le tisti brez njega, so to izjeme, ki resnično težko dosežejo število 1000. Če povzamemo, teoretično gledano opravljeno pripravništvo res ne pomeni zaposlitve, vendar kandidat s tem doseže pogoje za pristop k strokovnemu izpitu in si po opravljanju le-tega poveča zaposlitvene možnosti, saj tako doseže polno poklicno kvalifikacijo. Iz tega lahko izpeljemo, da ima pripravništvo pri zaposlovanju v vzgoji in izobraževanju še kako pomembno vlogo.

Če se bo projekt Prva zaposlitev na področju vzgoje in izobraževanja kljub vsem kritikam vendarle izvajal, bo to povzročilo veliko nestrinjanja in anksioznosti med kandidati, ki že imajo strokovni izpit, pa ne dobijo redne zaposlitve. Večinoma se borijo za nekajmesečna nadomeščanja z vmesnimi fazami brezposelnosti. Nestanovitnost prekernega dela nekaterim povzroča hude psihične pritiske in tveganja v ohranjanju socialne varnosti. Menijo, da so do zaposlitev za nedoločen čas, ki so v današnjem času že tako redke, vendarle bolj upravičeni sami, kot pa generacije mlajših neizkušenih diplomantov. In prav imajo.

In kakšno rešitev v Službi za razvoj kadrov v šolstvu ponujajo kandidatom z izobrazbo pomočnika vzgojitelja in diplomantom, starejšim od 29 let, ki bodo brez sistema pripravništva verjetno še leta ostali brez strokovnega izpita ali pa ga ne bodo imeli nikoli? Priznavajo, da je ne ponujajo, kar opravičujejo z dejstvom, da jih trg dela ne potrebuje in da razpisanih delovnih mest tako ali drugače ni dovolj za vse. Ob tem je znano, da šole in vrtci še kako potrebujejo razširitev kadra, vendar so v ozadju varčevalni ukrepi, ki to preprečujejo.

Ob tem pa ne sme ostati spregledano naslednje: če bi bilo primernega kadra v vzgoji in izobraževanju manj oziroma toliko kot ga na trgu dela potrebujejo, brezposelnih pedagogov v državi ne bi bilo. Fakultete si vsakoletno prizadevajo za ohranjanje svojih študijskih programov in producirajo enormno število diplomiranih učiteljev in vzgojiteljev – za potrebe slovenskih šol in vrtcev veliko preveč. Sistem izobraževanja je pri nas povsem ločen od problematike zaposlovanja, informiranost je skopa, zato se dijaki in študentje za pot izobrazbe največkrat še vedno ne odločajo na podlagi kasnejših zaposlitvenih možnosti, ampak na podlagi osebnih zanimanj in želja. Šele ob zaključku izobraževanja prihajajo do spoznanja, da so jim nadaljnji koraki skorajda onemogočeni oziroma postanejo odvisni od srečnih naključij, vez in poznanstev, nivo usposobljenosti pa nemalokrat izgubi svojo veljavo. Če bi fakultete vpis postopno omejile, bi se postopno zmanjševalo število brezposelnih pedagogov. Pa je to univerzam in pedagoškim fakultetam sploh v interesu?

In nenazadnje, kot opozarja mag. Jožica Frigelj, dolgoletna borka za ustanovitev učiteljske zbornice v Sloveniji, učitelji potrebujejo prosvetno zbornico, ki bi prvenstveno reševala strokovna vprašanja in bi združevala ves šolski prostor v celoto. Omogočila bi stalno primerjanje stanja in razčlenjevanja problemov šolstva ter povečala hitrost spreminjanja, prilagajanja, izboljševanja in odzivanja na nastale razmere, kar bi kakopak vplivalo na utemeljitev potrebe po razširitvi kadra in posledično na kvaliteto vzgojno-izobraževalnega dela v Sloveniji, združeni učitelji pa bi tako postali enakovreden sogovornik tako SVIZ-u kot ministrstvu.
 

Oglasi nam pomagajo pri vzdrževanju strani. Odstranite oglase z nadgradnjo računa tukaj.

Za odgovor se prijavite ali registrirajte.

Če želite odgovoriti na temo, morate biti član foruma.

Ustvari račun

Ustvarite račun v naši skupnosti. Brezplačno!

Prijava

Že imate račun? Prijavite se tukaj.

Podobne teme

  • Članek
Vabljeni na posvet z naslovom »Enake možnosti v znanosti: vključevanje in vrednotenje vidika...
Odgovori
0
Ogledi
34
  • Članek
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije je visokošolskim zavodom poslalo usmeritve...
Odgovori
0
Ogledi
144
  • Članek
Vzorčno mesto Velenje (Ljudska univerza Velenje) vabi na Zoom predstavitev na temo Predstavitev...
Odgovori
0
Ogledi
295
  • Članek
Vzorčno mesto Velenje (Ljudska univerza Velenje), vas vabi na Zoom predstavitev...
Odgovori
0
Ogledi
296
  • Članek
Na spletnem podportalu E-demokracija je v rubriki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve...
Odgovori
0
Ogledi
122
  • Članek
Evropska komisija je skupaj z državami članicami in zainteresiranimi deležniki, ki delujejo v...
Odgovori
0
Ogledi
38
  • Članek
V Službi za digitalizacijo izobraževanja z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje smo pripravili...
Odgovori
0
Ogledi
70

Oglasi nam pomagajo pri vzdrževanju strani. Odstranite oglase z nadgradnjo računa tukaj.

Pregled po e-pošti: Naročite se!

Zadnji prispevki

Nazaj
Na vrhu