Pozdravljeni, dragi obiskovalci foruma!
Pred dnevi obiščem stran Zavoda za zaposlovanje in si ogledujem poklicne profile nezaposlenih diplomantov. Delodajalci imajo res pestro izbiro. In si mislim: "O, groza in strah, koliko nas je!" Če vsaj tri leta ne bi bilo novih diplomantov (ne pa da jih fakultete "producirajo" kot po tekočem traku), potem bi teoretično še obstajala možnost, da bi se ti kadri enkrat zaposlili.
Nikoli nikoli si nisem mislil, da lahko položaj nezaposlene osebe ustvarja tako hude duševne stiske pri človeku. Kakšen dan me ima, da bi vse razbil, da bi kar šel do odgovornih in jih stisnil ob zid. Še jeklo se zlomi pod težkim bremenom, pa je neživa in nečuteča snov. Tako se lomim tudi sam, skrivam svojo bolečino, sram me je iz hiše pri belem dnevu, ko so vsi "ta sposobni", ki so si očitno znali ustvariti priložnost in najti delo, v službah. Jaz pa čemim doma, tavam kot slepec po labirintih čudnih misli in se vrtim v začaranem krogu. Si venomer zastavjam ena in ista vprašanja, brez pravega odgovora.
Takšen položaj človeka prav sili v tipično vedenje in držo brezposelnega človeka, ga potiska v osamo ter mu na čelo prileplja stigmo. Zase vem, da si tega položaja nisem izbral in še manj zaslužil. Ne zavestno, ne podzavestno. In da sem naredil vse, ampak res vse (in to še vedno počnem), da bi se skopal ven iz tega dreka.
Na čajni vrečki sem zadnjič dobil zapisano misel: "Stand by the strengths of your soul" ali "vztrajaj pri močeh svoje duše". Saj saj, samo, kako dolgo še?
Pred dnevi obiščem stran Zavoda za zaposlovanje in si ogledujem poklicne profile nezaposlenih diplomantov. Delodajalci imajo res pestro izbiro. In si mislim: "O, groza in strah, koliko nas je!" Če vsaj tri leta ne bi bilo novih diplomantov (ne pa da jih fakultete "producirajo" kot po tekočem traku), potem bi teoretično še obstajala možnost, da bi se ti kadri enkrat zaposlili.
Nikoli nikoli si nisem mislil, da lahko položaj nezaposlene osebe ustvarja tako hude duševne stiske pri človeku. Kakšen dan me ima, da bi vse razbil, da bi kar šel do odgovornih in jih stisnil ob zid. Še jeklo se zlomi pod težkim bremenom, pa je neživa in nečuteča snov. Tako se lomim tudi sam, skrivam svojo bolečino, sram me je iz hiše pri belem dnevu, ko so vsi "ta sposobni", ki so si očitno znali ustvariti priložnost in najti delo, v službah. Jaz pa čemim doma, tavam kot slepec po labirintih čudnih misli in se vrtim v začaranem krogu. Si venomer zastavjam ena in ista vprašanja, brez pravega odgovora.
Takšen položaj človeka prav sili v tipično vedenje in držo brezposelnega človeka, ga potiska v osamo ter mu na čelo prileplja stigmo. Zase vem, da si tega položaja nisem izbral in še manj zaslužil. Ne zavestno, ne podzavestno. In da sem naredil vse, ampak res vse (in to še vedno počnem), da bi se skopal ven iz tega dreka.
Na čajni vrečki sem zadnjič dobil zapisano misel: "Stand by the strengths of your soul" ali "vztrajaj pri močeh svoje duše". Saj saj, samo, kako dolgo še?