Stiske nezaposlenih učiteljev in drugih

Prispevki
54
Področje
Osnovna šola
No, zgoraj so vse možne črne varjante, ne bom nikogar citirala.

Prostora za vse izšolane učitelje, četudi pod idealnimi pogoji, ni. Torej je treba to pustiti in se podati v kaj novega. Čestitam vsem, ki se trudite na tak ali drugačen način. Toda sama žal poznam ogromno ljudi, ki z diplomo/magistrsko res samo jamrajo in jamrajo, venomer jamrajo, ko pa omeniš kaj efektivnega pa najdejo 1001 izgovor. Zato govorim iz izkušenj, da se vse da, če se hoče. Vsak se lahko nauči nemško, shujša, ustanovi neprofitno organizacijo, si postriže lase na kratko, ima otroka, če si ga želi in ostane pozitiven. Res imam dovolj vsega negativizma in bedne energije, ki vlada med mladimi brezposlenimi. Kaj drugega kot - pa pojte v tujino - naj človek reče. Vem, da je problem v državi in tako naprej, a kot sem že rekla, obupat pa res ne gre.
To je pač moje mnenje, nisem rekla, da je pravilno, je pa - vsaj zame - zelo efektivna pot.
 
Prispevki
75
Ksihta, cenim tvojo borbenost in neomajnost. Vsi se zavedamo, da ni dovolj zaposlitev v šolstvu, še manj pod idealnimi pogoji, zato iščemo tudi druge poti in rešive.
Mišljene oziroma prepričanje, da "se vse da, če se hoče", je pa navadna bullshit postmodernistično obarvana ideologija.

Empatija je pa kvaliteta, ki te je očitno primajkuje.
 
Prispevki
6
Naziv
profesor biologije in kemije
Zavod
nezaposlen
Področje
Osnovna šola
Ne vem kaj na še napišem. Počutim se izbrisano. Možnosti za zaposlitev so iz leta v leto manjše. Katastrofa.
Dajmo stopit skupaj in zbermio podpise, da ne objavijo takšen razpis, kjer imajo možnosti samo diplomanti, ki so stari do 29 let in pošljemo v parlament. Možnost imajo vsi diplomanti, zakaj pa država potem pusti, da diplomiraš kasneje?

Akcija!
 
Prispevki
54
Področje
Osnovna šola
Meni je pa jamranje bulšit. Vsakemu je kaj bulšit - nekaterim umetnost, drugim migranti, tretjim pohan zrezek. :)

Jaz sem pač podala svoje mnenje, ni treba vsega jemati osebno in se počutiti osebno ogrožene/napadene.

Na veliko mestih sem že opazila (kakor sedaj tudi tukaj), da je strogo prepovedano kakršnokoli pozitivno razmišljanje, ker takoj štrliš ven in nisi več kompatibilen z melanholično množico. Tistemu, ki jamra ne sme nihče niti napisat (kaj šele v oči rečt!), da je pa mogoče delček krivde tudi na njem samem in ne samo v vseh ljudeh okrog. Niti predlagati se ne sme nekih optimističnih rešitev, saj si takoj obtožen samohvale, pomanjkanja empatije (na karkoli že naj bi se to nanašalo) in vsesplošnega "poceni" privzgojenega idealizma. Že davno tega sem se pa tudi odločila, da me takšni komentarji ne bodo utišali, da ni popolnoma nič narobe, če razmišljam drugače in da, me negativni komentarji niti priližno ne prizadanejo, sploh, če hočem nekaj dobrega. Lahko si pa ustvarite svoj forum in svoja pravila, tam jamrate, tekmujete v jamrajnju in temačnosti, ki vas obdaja in skrbno pazite, da si kdo ne bo drznil podati kakšnega drugačnega mnenja. :S
 
Prispevki
67
@ksihta nahajaš se v temi Stiske nezaposlenih učiteljev in drugih. Verjamem, da želiš dobro ne vem pa, če si sposobna empatije do človeka, ki je v 99 % naredil vse, da dobi službo. Ne moreš soditi o nekom, dokler ne hodiš v njegovih čevljih.

Moja napaka ni, da sem študirala zgodovino in geografijo, temveč je ta, da sem se za to odločila v Sloveniji. Če bi takrat vedela, da strokovnega ne bo mogoče opravljati v normalnih pogojih in da večinoma štejejo le "veze in poznanstva", da prideš do službe (vsaj prve za DČ), bi Sloveniji rekla sajonara in nikoli I'll be back. Še vedno pa obstaja opcija za to, ampak mislim, da se ne zavedaš koliko časa, truda in denarja ti to vzame, če že tukaj nisi kvalificiran za učiteljski poklic.
 
Prispevki
10
Tudi jaz sem se znašla v enaki godlji - vse opravljeno, strokovni izpit pod streho že nekaj časa, z dvema otrokoma in seveda z mesečnimi stroški, ki jih ima vsak, eni višje, drugi manjše. Ja ... kaj na rečem, še živim, čeprav sem se večkrat spraševala o tem, ali ima sploh smisel nadaljevati, kaj pri hudiču imajo otroci in mož od mene, če pa nič ne doprinesem k hiši. Enkrat sem bila že tako daleč, da sem se z avtom enostavno odpeljala proč, mislila sem narediti konec, spremljala sem vsak tovornjak in si mislila, ne bi bilo težko samo zaviti malo levo in vsega bi bilo konec ... Čez par ur me je, ko sem na lepi razgledni točki parkirala in samo strmela v daljavo, po telefonu klical mož, da kje sploh sem, naj pridem domov, da maladva sprašujeta kje sem, nič nisem rekla adijo in kam sploh grem. Kljub vsemu sem se spravila domov, dala otroka spat, potem sem pa me je mož pozval k pogovoru.
Ko sem mu povedala, kaj sem nameravala in kaj me teži, je bila njegova reakcija zelo jezna, brez empatije, poslušala sem vse o tem, da se obnašam kot velik otrok, da se ne zavedam, kaj je vloga mame, odraslega ... ni manjkalo veliko, da bi dobila tudi kakšen udarec.
Po tistem lezem iz dneva v dan, gledam otroka in vem, da se moram truditi zanju, dokler mi zdravje služi, sprejemam vlogo odraslega človeka, ki je vzgoja in zaščita svojih otrok ne glede na vse. Pozabila sem na svojo izobrazbo, tako kot so morali po vojni ljudje pozabiti, da so tam, kjer je zdaj ruševina imeli postavljeno svojo hišo ... ni druge, treba je začeti graditi na novo, pa če je bila hiša prej še tako lepa, topla in krasna, zdaj je ni več, sta samo dve možnosti, spiš zunaj in ne preživiš, ali pa si za začetek narediš zavetje, potem pa nadaljuješ in bo nekoč ravno tako zrasla hiša, seveda pač drugačna.

Edini recept je, da se borimo naprej, učimo se iz preteklosti, živimo pa v sedanjosti.
 
Prispevki
119
Področje
Osnovna šola
Prof.1985,
berem tvoje sporočilo in skoraj lahko čutim tvojo stisko. Sprašuješ se, kaj imajo otroci in mož od tebe, če nič ne doprineseš k hiši. Denarja morda res ne prispevaš, ampak a je denar edino, kar dobi družina od mame, od žene? Razumem tvojo željo in potrebo po delu oz. po službi. Ampak nikar ne gradi vse svoje vrednosti na tem! Ti si vredna kot oseba, kot človek; že samo dejstvo, da obstajaš, ti daje vrednost. Kako dragoceno je šele to, da si žena, da si mama! Za tvoje družino si neprecenljive vrednosti in nenadomestljiva, pa če v družinski proračun prispevaš kakšen evro ali pa ne.
 
Prispevki
7
Področje
Osnovna šola
Ah, imeti optimizem po vseh teh letih je res umetnost. Razumem vas vse. Tudi jaz imam vzpone in padce. Res je težko, pa naj reče kdo karkoli. Ko sem pred petimi leti diplomirala, sem mislila, da bi lahko gore premikala. V bistvu še niti sama ne vem, kako mi je uspelo vztrajati tako dolgo. Pogum vsem in tudi meni, ker službe pa še vedno ni. Vsaj redne ne. Frdamana Slovenija.

P.S. Včasih pomaga, če pišeš: http://30-letnablondinka.wix.com/dnevnik
 
Prispevki
75
Seveda smo vredni že sami po sebi. In seveda z nami (povečini) ni nič narobe.
Žal pa se zavedamo, da se uspešnost posameznika v današnji družbi meri predvsem po količini denarja, ki ga zasluži (na pošten ali nepošten način) in položaju, ki ga posledično zaseda. Za sposobnega danes velja tisti, ki ima dobro plačano službo in zmore sebi ter družini zagotavljati primeren življenjski standard.

Kar nas boli je to, da se sami - s svojim znanjem, trudom in delom - ne moremo izkopati iz stiske. In se tega v polni meri zavedamo. To nam jemlje samozavest in samozaupanje.
 
Prispevki
50
Rada bi podala predlog..naj se vlada raje zavzame, da če že ni služb v pedagoških vodah, da bomo vsaj drugje zaposljivi.. Diskriminirani smo zaradi diplom, na delovna mesta z nižjo izobrazbo nas nihče noče vzeti.. Potem sediš doma in si na slabšem kot tist ki se ni nič izobraževal. Naj se spodbuja in ozavešča vsaj zaposlovanje tudi drugje in naj se ozavešča proti diskriminaciji diplomantov na drugih delovnih mestih. To je grozno, da so ljudje ki so se šolali, zdaj za to kaznovani. Iz izobraženih ljudi dela država kolšarje.. V tujini ne bi bilo tako. Pri nas je obratno.
 
Prispevki
67
Ta država ni več normalna. Včeraj sem dobila z ZRSZ-ja, da sem brisana iz evidence iskalcev zaposlitve, ker naj se ne bi zglasila na posvetu kariernega svetovalca 9. 10. 2015. Na zadnjem posvetu in 8. 10. 2015 sem po pošti dobila datum 28. 10. 2015 (t. j. čez 5 dni). Sem poslala pritožbo in zdaj lahko čakam 30 dni, da rešijo situacijo. Ali se je to komu že zgodilo?
 
Prispevki
262
Ni mi znan tvoj primer. Najbolje je da greš 28. in hraniš vabilo na katerem piše datum 28. in ne 9. Da imaš dokaz.
 
Prispevki
5
Naziv
Prof.
Zavod
/
Področje
Osnovna šola
Se kar najdem v tem kar ste napisali zgoraj,
no, jaz sem se ze pred 6 leti "prekvalificiral" v svojo srednjesolsko izobrazbo in sem zaposlen pac za minimalno placo v tovarni.
Pedagoski faks sem seveda moral na razgovorih za sluzbe zamolcati, ker drugace ne bi dobil sluzbe nikjer, lahk bi crknu od lakote.
V vseh teh letih sem posiljal prosnje tudi na sole, ko so imeli razpise, pa v 6 letih nisem dobil razen dveh razgovorov nic-kljub izkusnjam in strokovnemu. Prijavljal sem se iz dveh naslovov, stalnega in se zacasnega, tako rekoc 3/4 slovenije. Sem prof. Slov in teol.
Svojo izobrazbo sem ze davno pozabil, ce je ne bi, bi bil danes klosar.
 
Prispevki
10
Ja, pozabiti in iti dalje ... najboljši recept, res ga ni drugega. Nima se smisla ozirati nazaj, ker tako ne moremo naprej. Tudi jaz zdaj delam povsem drugo delo. Imam srečo, da ima mož kar dobro delo (zaenkrat trkam) in delava skupaj, čeprav je njegova smer strojništvo, mu pomagam, kolikor zmorem in znam.
Življenje je bitka kar naprej, nekega dne bomo umrli, a vse dni do tedaj bomo živeli in se borili.
 
Prispevki
50
včasih mi je res žal da sm šla na pedagoško..izgubljam leta..prej z maturitetnim , zdaj s strokovnim.. potem vmes leto ne dobiš dela.. to je res vse BREZVEZE. Ni vredno.
 

Za odgovor se prijavite ali registrirajte.

Če želite odgovoriti na temo, morate biti član foruma.

Ustvari račun

Ustvarite račun v naši skupnosti. Brezplačno!

Prijava

Že imate račun? Prijavite se tukaj.

Na vrhu