Stiske nezaposlenih učiteljev in drugih


Prispevki
75
Ocene
56
#1
Pozdravljeni, dragi obiskovalci foruma!

Pred dnevi obiščem stran Zavoda za zaposlovanje in si ogledujem poklicne profile nezaposlenih diplomantov. Delodajalci imajo res pestro izbiro. In si mislim: "O, groza in strah, koliko nas je!" Če vsaj tri leta ne bi bilo novih diplomantov (ne pa da jih fakultete "producirajo" kot po tekočem traku), potem bi teoretično še obstajala možnost, da bi se ti kadri enkrat zaposlili.
Nikoli nikoli si nisem mislil, da lahko položaj nezaposlene osebe ustvarja tako hude duševne stiske pri človeku. Kakšen dan me ima, da bi vse razbil, da bi kar šel do odgovornih in jih stisnil ob zid. Še jeklo se zlomi pod težkim bremenom, pa je neživa in nečuteča snov. Tako se lomim tudi sam, skrivam svojo bolečino, sram me je iz hiše pri belem dnevu, ko so vsi "ta sposobni", ki so si očitno znali ustvariti priložnost in najti delo, v službah. Jaz pa čemim doma, tavam kot slepec po labirintih čudnih misli in se vrtim v začaranem krogu. Si venomer zastavjam ena in ista vprašanja, brez pravega odgovora.
Takšen položaj človeka prav sili v tipično vedenje in držo brezposelnega človeka, ga potiska v osamo ter mu na čelo prileplja stigmo. Zase vem, da si tega položaja nisem izbral in še manj zaslužil. Ne zavestno, ne podzavestno. In da sem naredil vse, ampak res vse (in to še vedno počnem), da bi se skopal ven iz tega dreka.
Na čajni vrečki sem zadnjič dobil zapisano misel: "Stand by the strengths of your soul" ali "vztrajaj pri močeh svoje duše". Saj saj, samo, kako dolgo še?
 
Prispevki
1
Naziv
Fizik
Področje
Osnovna šola
#2
Pozdravljeni, dragi obiskovalci foruma!

Pred dnevi obiščem stran Zavoda za zaposlovanje in si ogledujem poklicne profile nezaposlenih diplomantov. Delodajalci imajo res pestro izbiro. In si mislim: "O, groza in strah, koliko nas je!" Če vsaj tri leta ne bi bilo novih diplomantov (ne pa da jih fakultete "producirajo" kot po tekočem traku), potem bi teoretično še obstajala možnost, da bi se ti kadri enkrat zaposlili.
Nikoli nikoli si nisem mislil, da lahko položaj nezaposlene povezave osebe ustvarja tako hude duševne stiske pri človeku. Kakšen dan me ima, da bi vse razbil, da bi kar šel do odgovornih in jih stisnil ob zid. Še jeklo se zlomi pod težkim bremenom, pa je neživa in nečuteča snov. Tako se lomim tudi sam, skrivam svojo bolečino, sram me je iz hiše pri belem dnevu, ko so vsi "ta sposobni", ki so si očitno znali ustvariti priložnost in najti delo, v službah. Jaz pa čemim doma, tavam kot slepec po labirintih čudnih misli in se vrtim v začaranem krogu. Si venomer zastavjam ena in ista vprašanja, brez pravega odgovora.
Takšen položaj človeka prav sili v tipično vedenje in držo brezposelnega človeka, ga potiska v osamo ter mu na čelo prileplja stigmo. Zase vem, da si tega položaja nisem izbral in še manj zaslužil. Ne zavestno, ne podzavestno. In da sem naredil vse, ampak res vse (in to še vedno počnem), da bi se skopal ven iz tega dreka.
Na čajni vrečki sem zadnjič dobil zapisano misel: "Stand by the strengths of your soul" ali "vztrajaj pri močeh svoje duše". Saj saj, samo, kako dolgo še?
Amen.!
 
Prispevki
26
Ocene
31
#4
Žal sem v istem dreku. Z enakimi mislimi. Le kako sem si po enajstih letih garanja za osebno, duhovno, predvsem pa strokovno rast, za dobro in za zadovoljstvo predvsem drugih zaslužila, da sem sedaj brez dela? Stiska? Tisti, ki tega niso nikoli izkusili na tak način tega ne morejo in ne bodo razumeli in tisto, saj vem, saj razumem, si mislim... ne šteje, ker nič od tega niso in ne morejo! Tolažbo, češ saj bo, naj si pa nekdo nekam zatakne! Tako mi govorijo 11 let in vsako leto je le slabše, kdaj pa potem bo?!?!?!?!
Poleg tega sem s svojo plačo preživljala dva majhna otroka, plačevala najemnino in glavnino položnic, kredit in še kaj. Sedaj pa... propadamo. Skupaj. Vprašanje časa je kako dolgo bomo še imeli streho nad glavo, kako dolgo bosta otroka sploh še jedla doma kuhano ali sploh kuhano hrano. Tega si pov sem doživetem in preživetem res nisem zasllužila. Svoj kruh sem začela služiti pri 15. letih, vse od takrat pridno delala razna dela od težjih fizičnih do administracije in prostovoljstva, da sem prišla do izobrazbe za učiteljico, hitro poiskala prvo zaposlitev in takrat se je nočna mora tudi začela. Fakultete pa vsako leto pridno pridelajo stotine novih diplomantov in celo magistrantov. Bila sem že tako daleč, da sem se vprašala, ali se mi sploh še splača živeti in za kaj naj še živim, saj me tako na tem svetu nihče noče, državi in družini pa sem v breme. Za piko na i sem si nastavila zanko na vrat, a imamo tako izdelano spalnico, da se človek še obesiti ne more v njej. Žalostno vse skupaj, a tako je.
 

Mladi učitelj

Osebje foruma
Administrator
Prispevki
4.649
Ocene
378
Naziv
profesor
#5
Žal sem v istem dreku. Z enakimi mislimi. Le kako sem si po enajstih letih garanja za osebno, duhovno, predvsem pa strokovno rast, za dobro in za zadovoljstvo predvsem drugih zaslužila, da sem sedaj brez dela? Stiska? Tisti, ki tega niso nikoli izkusili na tak način tega ne morejo in ne bodo razumeli in tisto, saj vem, saj razumem, si mislim... ne šteje, ker nič od tega niso in ne morejo! Tolažbo, češ saj bo, naj si pa nekdo nekam zatakne! Tako mi govorijo 11 let in vsako leto je le slabše, kdaj pa potem bo?!?!?!?!
Poleg tega sem s svojo plačo preživljala dva majhna otroka, plačevala najemnino in glavnino položnic, kredit in še kaj. Sedaj pa... propadamo. Skupaj. Vprašanje časa je kako dolgo bomo še imeli streho nad glavo, kako dolgo bosta otroka sploh še jedla doma kuhano ali sploh kuhano hrano. Tega si pov sem doživetem in preživetem res nisem zasllužila. Svoj kruh sem začela služiti pri 15. letih, vse od takrat pridno delala razna dela od težjih fizičnih do administracije in prostovoljstva, da sem prišla do izobrazbe za učiteljico, hitro poiskala prvo zaposlitev in takrat se je nočna mora tudi začela. Fakultete pa vsako leto pridno pridelajo stotine novih diplomantov in celo magistrantov. Bila sem že tako daleč, da sem se vprašala, ali se mi sploh še splača živeti in za kaj naj še živim, saj me tako na tem svetu nihče noče, državi in družini pa sem v breme. Za piko na i sem si nastavila zanko na vrat, a imamo tako izdelano spalnico, da se človek še obesiti ne more v njej. Žalostno vse skupaj, a tako je.
Žal mi je, da je tako. Ponavadi res rečem, saj bo. Pa ne bom. Rečem lahko samo ne obupati in dodajam tole misel:

"Daleč od tega, da je moje življenje enostavno in brez bolečin. Imam pa geslo, ki sem si ga skovala, in sicer, da lahko puško vržem v koruzo tudi šele jutri. Za en dan človek še vedno zbere moči, da ne obupa. In tako grem, kadar je res težko, iz dneva v dan."
Profesorica, analitičarka in antropologinja Vesna Vuk Godina o tem, kaj je zanjo intimno težko
 
Prispevki
26
Ocene
31
#6
Težko se je prisiliti, da bi čakal nov dan, kajti do sedaj je vsak nov dan prinašal večjo bolečino, več žalosti, razočaranja in več strahu kaj in kako bo z otrokoma. Zato je bil nov dan kot utopija, kot nekaj strašnega in bi bilo bolje in lažje ne čakati ga, temveč narediti tisto, kar od tebe hočejo (tega sicer ne priznavajo na glas in navadno tega ne delam, ker se borim do konca, a zdaj je očitno konec tukaj). Nimam več moči, volje in ne energije. Kaj pa je eden manj na tem svetu ali v tej državi? En socialni problem je rešen in za enega človeka državi ni traba seči v žep, da mu nakazuje nadomestilo za brezposelnost. Idealno, kajne?
 

Mladi učitelj

Osebje foruma
Administrator
Prispevki
4.649
Ocene
378
Naziv
profesor
#7
Težko se je prisiliti, da bi čakal nov dan, kajti do sedaj je vsak nov dan prinašal večjo bolečino, več žalosti, razočaranja in več strahu kaj in kako bo z otrokoma. Zato je bil nov dan kot utopija, kot nekaj strašnega in bi bilo bolje in lažje ne čakati ga, temveč narediti tisto, kar od tebe hočejo (tega sicer ne priznavajo na glas in navadno tega ne delam, ker se borim do konca, a zdaj je očitno konec tukaj). Nimam več moči, volje in ne energije. Kaj pa je eden manj na tem svetu ali v tej državi? En socialni problem je rešen in za enega človeka državi ni traba seči v žep, da mu nakazuje nadomestilo za brezposelnost. Idealno, kajne?
Ne pustite se sistemu. Vsi se na nek način borimo. Verjemite in ne obupajte!
 

Mladi učitelj

Osebje foruma
Administrator
Prispevki
4.649
Ocene
378
Naziv
profesor
#8
Prispevki
266
Ocene
90
Področje
Osnovna šola
#9
Upam, da ste tisti, ki ste pisali tukaj že prišli do zaposlitve ali vsaj do nekega honorarnega dela in se vam je življenje obrnilo na boljše. Nas je že veliko, ki smo spoznali sistem po koncu šolanja in res ni lep.
 

Mladi učitelj

Osebje foruma
Administrator
Prispevki
4.649
Ocene
378
Naziv
profesor
#10
Nas je že veliko, ki smo spoznali sistem po koncu šolanja in res ni lep.
Tudi sam sem se (ali se še vedno) ubadal s tem. Ampak! Sistem je tak kot je. Moramo se skupaj truditi, da ga spremenimo na bolje oz. vsaj poskušamo. Apatija nikoli ni dobra in tega je dandanes na vsakem koraku preveč. Naučiti se moramo uživati v občutku, da pa morda le delamo nekaj dobrega za vse.

Verjamem, da se nam slej kot prej to povrne in poplača. No, vsaj upam lahko ;)
 
Prispevki
75
Ocene
56
#11
Pozdravljeni!

Kot mnogi med vami, se tudi sama soočam z iskanjem zaposlitve v šolstvu. Glede na to, da sem šla že nekajkrat skozi ta proces, me zaradi stresa, sekirancije in negotove prihodnosti že počasi zapuščata zdravje in volja do življenja. Težko opišem, kako se vsak dan sproti soočam z občutki manjvrednosti, načetega dostojanstva, finančno stisko in frustracijami ob neuspelih prijavah na delovna mesta. Resno se sprašujem, koliko časa lahko človek to breme prenaša?

Poskušam se zamotiti z delom v gospodinjstvu, druženjem, sprehodi... Pa ne gre najbolje. Izgubljanje časa.

Kako se z materialno in osebno stisko spoprijemate vi?
 
Prispevki
255
Ocene
118
#12
te popolnoma razumem. Sem v razpotju kaj bo iz mene, kdaj bo družina, služba, nek prihodek s katerim bom lahko živela, si kaj ustvarila, na svojem!...
 
Prispevki
220
Ocene
82
Naziv
profesor matematike in računalništva
Zavod
/
Področje
Osnovna šola
#13
Saj nočem biti žaljiv, ampak velikokrat samo jamramo, kako nam je hudo, nič pa ne naredimo za to, da bi bilo kaj bolje. Življenje ni lahko. Po mojem mnenju zares "srečni" v življenju postanemo takrat, ko znamo reševati probleme. Vsi se borimo v življenju z nečim. Pot do reševanja problemov pa je seveda dolga in prepredena s številnimi ovirami, porazi, napori, slabimi občutji ... Angleški citat "What doesn't kill you, makes you stronger" (Kar te ne ubije, te okrepi) mislim, da prav to ponazarja. Držim se pa še enega rekla: "My way is my decision" (Moja pot - moja odločitev), pa čeprav gre za pesem naše daleč najboljše slovenske alpske smučarke ;)
 
Prispevki
76
Ocene
36
Naziv
profesorica angleščine in slovenščine
Zavod
OŠ Šturje Ajdovščina
Področje
Osnovna šola, Gimnazija
#14
Cufek,
meni je težko. Ne morem reči, da sem v materialni stiski, ker sem bila kot študentka pridna in sem poleg rednega opravljanja izpitov tudi redno delala in prejemala štipendijo, zato mi je ostalo kar precej prihrankov, pa tudi partner ima dobro službo. Človek se hitro navadi na to, da pač ne gre več v shopping, da kupi samo hrano, da kupi samo majico, ki jo potrebuje, in ne še treh drugih, ki so prav tako luštne. Sploh si ne morem predstavljati, kam bi z vsem denarjem, če bi dobivala plačo. Take reči so mi postale precej tuje.

Bolj je težko to, ker veš, da si toliko let vlagal vase, v svoje itelektualne sposobnosti, gradil znanje, se učil, pridobival izkušnje, zdaj pa doma cunje pereš in posodo pomivaš. Mene najbolj boli to, da mi drugi rečejo "Ah, saj ti ni hudega, doma se maš fajn." Doma se nimam fajn. Doma ne lenarim in počivam in se relaksiram. Doma stagniram, doma ne napredujem, ne rastem, doma moje izkušnje bledijo, moje znanje prav tako, doma se ne srečujem z izzivi, doma postajam apatična, ipd.

Za zjokat. In ne vidim ravno poti ven.
 
Prispevki
220
Ocene
82
Naziv
profesor matematike in računalništva
Zavod
/
Področje
Osnovna šola
#15
@Poppy in @cufek,

verjamita mi, da če bi vama znal kako pomagati, bi vama pomagal. Me žalosti to, da ljudje ne razumejo, v kakšnih stiskah se danes nahaja mlad človek in posameznik ...
 
Prispevki
76
Ocene
36
Naziv
profesorica angleščine in slovenščine
Zavod
OŠ Šturje Ajdovščina
Področje
Osnovna šola, Gimnazija
#16
Mi bi si pomagali sami, če bi lahko.
 
Prispevki
9
Ocene
3
#17
Ko berem tole, vidim, da nisem sama. Vse do sedaj sem se počutila, kot da sem edina, ki doma stagnira in postaja vedno bolj asocialna. Spomnim se časov, ko sem se družila s prijatelji in znanci, zdaj pa se teh druženj izogibam, saj imajo vsi službe, si ustvarjajo družine, skupaj živijo s partnerjem, si lahko kupijo novejši avto, medtem ko jaz čakam, da mojega uniči rja in se prisiljeno smejim zraven, ko se nekdo norčuje iz mojega edinega imetja. Najrajši spim in bi spala po cele dneve, če bi lahko, saj mi je sanjski svet veliko bolj všeč kot kruta realnost. Kličem za službe kot so delo v proizvodnji in izvem, da tudi za to nisem dobra, ker sem preveč izobražena. In potem moram tajiti svojo težko pridobljeno izobrazbo in še težje pridobljen strokovni izpit. Zakaj sem mogla toliko vlagati, si nabirati izkušnje z nadomeščanji, ki sem jih imela srečo dobiti, pa tudi če samo mesec ali manj? Zdaj pa vidim, da te izkušnje ne veljajo nič. Prijatelji me ne razumejo in zato sem vedno rajši doma, zaprta stran od uspešnih ljudi. Poslušam nasvete kot so: ustvari si s.p.,pojdi v tujino... "če bi bil jaz ti, bi takoj šel." Ja, pa nisi jaz. Ti imaš redno službo. Dobil si jo takoj po faksu. Me zanima, če bi res pustil vse in na blef odšel nekam v neznano... Stara sem 32 let in nimam ničesar. En star zgonen avto, ki ga bo rja zdaj zdaj pojedla. Še en nasvet: bodi vesela, da si zdrava, in da si na toplem. Koliko časa pa bom še na toplem. Zdrava sem? No ja, mogoče fizično...
 
Prispevki
9
Ocene
3
#18
Najbolj mi gre pa na živce, ker poznam učiteljev, ki non-stop tarnajo nad svojo službo in kako sovražijo biti učitelji...pa imajo službo za ndč...kaj vse bi dala, da bi imela 1x svoj predalček v zbornici, z mojim imenom in ne imenom učiteljice, ki sem jo imela "srečo" nadomeščati...
 
Prispevki
54
Ocene
38
Področje
Osnovna šola
#19
Obupat pa res ne gre! Ne pustite se tako poceni in zlahka. Verjamem, da je lahko za koga položaj videti brezizhoden, ampak četudi se sliši čisto banalno, vedno na situacijo lahko pogledate še iz drugega kota. Ni dovolj, da samo razmišljate o možnostih, treba se je premaknit iz mrtve točke. Tudi meni kdaj ni bilo lahko. Stanovanje, otrok, avto, položnice, hrana in vse kar še pride v kompletu. Brez mamice, ki kuha in lika in daje denar v kuverto.

Organizirajte se! Povežite se z ljudmi sličnih interesov. Skupaj staknite glave in napnite možgane. Nekako ste pa že naredili magisterij! Menda so vam zatorej neke stvari jasne.

Tudi jaz in moje visoko izobražene prijateljice in prijatelji ne sedimo več križem rok, se sprehajamo, pijemo kavice in jokcamo. Vsak ima nek svoj strokovni profil. Ugotovili smo, da ekonomist, likovnik, slovenist, strojnik, pravnik, prevajalec, anglist itd. čist z lahkoto tvorijo dopolnjujočo se skupino. Če se angažirate, hitro pridobite tudi strokovno podkovane mentorje, ki vas potisnejo naprej, ko bi sami že skoraj raje gledali Unce upon a time. Izobraževanj kar gomazi, kotizacije lahko plačuje društvo, spiše se projekt, dobi se evropska sredstva,... Potrebno je volje, že res. Ampak se izplača.

In ne, ni res, da potrebuješ goro denarja za dojenčka. Da potrebuješ enoprostorca in Stokka. Ni res, da se ne da. Da se. Samo so ljudje preveč tržno naravnani, da bi uvideli, da otroku več kot enega bodija ne moreš oblečt in da rabljena posteljica ni nič labša od nove. In vsi ti pogledi se potem zrcalijo tudi pri iskanju službe. Ne, ni res, da nisi vreden nič, ker nimaš izkušenj. Ni res, da se lahko samo še obesiš. Ni res, da ne znate spisat enega projekta.

Samo, če sprašujete po forumu "kaj so to nepovratna evropska sredstva?" in "kakšen denar to?", namesto, da greste pri priči googlat in se izobraževat... Ja, ljubi moji,... domov na vrata ne bo nikogar, ki bi vas prišel vprašat če bi bili tako prijazni in vzeli službo.
 
Nazadnje urejeno:
Prispevki
75
Ocene
56
#20
Dragi moji!

Malenkost sem pomirjena ko berem, da tudi drugi podobno doživljate stisko. To poemni, da sem še približno normalna, ko me navdajajo vsi mogoči občutki. V prav vsakem od vaših zapisov se najdem in težko mi je pri srcu.

Ksihta - tole tvoje pisanje je pa malo prepotentno. Pisanje nekoga, ki se je očitno hrabro boril in si nekaj tudi priboril, za kar ti čestitam. A tudi sama (in verjetno mnogi od mojih sotrpinov) sem v življenju izkusila že veliko, se borila na vse mogoče načine (in se še), se dodatno izobraževala na lastne stroške (in se še), hodila od vrat do vrat, spraševala, mrežila, delala kot nora (kadar sem imela priložnost) - vse samo zato, da bi si zagotovila boljše možnosti zaposlitve, dostojanstveno preživetje in mir. Pa se mi ni izšlo.

Nihče od nas ni vrgel puške v koruzo, mi se še borimo. Ampak, ob vsem kar smo preživeli in doživljamo, se borimo tudi sami s sabo. Stiske in travme ne moreš kar izbrisat.
In veš kaj je moja prva jutranja misel, ki me še v napol budnem stanju pozdravi iz globine nezavednega? Kaj misliš?

Med nami niso kakšne scrkljane lene punčke (in fantki), ki iščejo visok življenjski standard. Pa tudi ne nesposobni diplomanti, ki ne vedo, kako se prijaviti na razpis za evropska sredstva. In ko te življenje za vrat stiska in do podna dol pritiska težko razmišljajš "outside the box".
 

Za odgovor se prijavite ali registrirajte.

Če želite odgovoriti na temo, morate biti član foruma.

Ustvari račun

Ustvarite račun v naši skupnosti. Brezplačno!

Prijava

Že imate račun? Prijavite se tukaj.

Na vrhu