Bojanca in Čukec, ne, žal nimam NČ službe. 14 let že samo nadomeščam in se vmes prijavljam na zavodu. Ko smo mi doštudirali, smo lahko opravljali pripravništvo, vendar pa so nam že med opravljanjem le-tega rekli, da so zdaj 9-letko že uvedli, da naj pač počakamo na prve, ki bodo šli v pokoj, da bo potem prostor za nas. Ob tem pa so vedno znova poudarjali, da to ne bo kmalu, ker so z uvedbo devetletke večinoma zamenjali starejše kadre s svežimi. Torej, ta vlak nam je odpeljal in smo lepo čakali. Potem je prišel čas, ko so rekli: varčevati bo treba, ne dovolimo novih zaposlitev, počakajte, da bo riza mimo, potem boste pa že našli delo. Pa smo spet čakali. Potem, ko se končno posveti luč na koncu predora, pravijo, da so sedaj na vrsti mlajši, brez pogojev, kajti njih j epotrebno zaposliti, mi pa naj si službo rišemo še naprej, ot smo si jo VSAJ preteklih 15 let.
Zategovali smo pas, se uklonili vsem spremebam, ki si jih je naša država namislila, ampak kot normalni ljudje imamo tudi mi dovolj obljub in vodenja žejnih preko vode! Osebno nimam nič proti zaposlovanu mladih. Naj se zaposli vsakogar, ki se izšola, vendar pa je potrebno poskrbeti za vse, ne le za tiste, ki so težko zaposljivi, ker so prestari in pa tiste, ki sveže vzniknejo s fakultet. Ves ta čas, ko smo se tisti vmes morali znajti po svoje in delati prav vse, karkoli smo sploh dobili, smo plačevali vse kar smo morali plačati, bili tihi in ponižni v upanju, da pridemo na vrsto. Nisem jezna na mlade, jezna sem na državo, ki me že skoraj 15 let preskakuje, ker sem del tiste generacije, ki nikoli ne bo dovolj dobra, četudi imam polno polico priporočil, mnenj, se mečem na trepalnice, si plačujem nadaljnje študije in izobraževanja, se vozim tudi po 100 km v eno smer, medtem me pa doma čakata dva majhna otroka. Ničesar si ne morem privoščiti! Niti avta sama ne morem kupiti!
Se vam res zdi pošteno? Se pomislili, da se morda lahko tudi vi znajdete na mojem mestu? In kako se boste počutili, ko vam bo potem nazaj nekdo, ki končuje ali je ravno končal faks skočil v lase, češ, da je v taki situaciji ubogi on, ne pa vi, ki se komaj prebijate iz dneva v dan, ker vas država nateguje? Za trenutek se postavite v kožo nekoga, ki plačuje drago najemnino in kredit, da najemnino lahko plačuje, nima ničesar svojega, taščo prosi, da mu kupi avto, otroka pa iz meseca v mesec nista prepričana kdaj jima mamica spet ne bo mogla dati malice v šolo, kdaj bo spet prijateljica nabrala 2 avta oblačil, obutve, hrane in igrač od dobrih ljudi in jih pripeljala, da se bo leto izšlo. Le postavite se tja in razmislite malo o tem kako sebični znate biti v svojih besedah. Tudi az sem, a vem zakaj. Vem kaj vse sem že morala dati skozi zato, da lahko trenutno preživim od danes do jutri, na naslenji teden si še pomisliti ne upam. Morda je čas, da daste enako skozi tudi vi in si čez čas mislite kako prav je imela tista ena, ki je tam nekaj pisala.