Zdravo,
tudi jaz sem ena izmed mnogih,ki že 3 leta vsake "poletne počitnice" skoraj bankrotira in obupa zaradi pošiljanja ponudb,prijav ipd.na "kao" prosta delovna mesta v šolstvu,odgovorov pa od nikoder. Ne vem, če temu lahko rečem sreča, ampak v povprečju gledano vsake 6m približno delam 6m, gre za kako nadomeščanje bolniške ali porodniške, v tem času mi niti 1x ni uspelo dobiti "pravega" delovnega mesta. Tudi če so zadovoljni z mano, po nekaj mesecih grem, ker se vrne nazaj njihova delavka, in tako se cel čas vrtim v začaranem krogu.... O zavodu ne vem, če bi izgubljala besede... Me že poznajo, uprla sem se hodit na seminarje, kjer ti dobesedno samo perejo možgane! Službe od njih ne pričakujem, ti časi so mimo - ko sem se po diplomi prijavila prvič, sem imela zeloooo veliko upanja, da je to to - nekaj prošenj, posredovanje zavoda in služba bo moja. Po pol leta sem ugotovila, da je zavod daleč od svojega namena, zato sem se prijavila na volontersko pripravništvo, ga dobila in opravila. Ko delaš "zastonj",se večkrat vprašaš,ali je kaj narobe s teboj ali s to državo - hodiš v šolo 16 let, uspešno diplomiraš in si vesel,če lahko vsaj delaš zastonj, da pridobiš tako iskane in zahtevane izkušnje in upaš,da boš vsaj z njimi nekako prebrodil višje, do strok.izpita in normalne "plačane" službe. Ampak potem ugotoviš, da se tu tvoj boj šele začenja... In sedaj sem tukaj - dobri 2 leti delovnih izkušenj, delala sem na 3 šolah, opravljen stok. izpit... Samo službe ni,in zato počasi obupujem... In ja, kje naj še iščem motivacijo za iskanje zaposlitve, ko ti še na zavodu reče svetovalka, da če nočeš biti predolgo doma, se bo treba prekvalificirat v kak drugi poklic ...